Tako kot v Shakespearjevi drami se je tudi pri pobudi kulturni evro začelo dobro. Ideja je Adelina; no, od članka v Guardianu, da je treba, da te zapišejo na listo gostov za njen koncert, prispevati za dobrodelne namene, se je šišenska verzija razvila v bolj dodelano različico. Ta v Kinu Šiška pravi, da kulturni evro uvaja obvezni samoprispevek tako za liste gostov kot tudi (!) za novinarje. Vsakega se prosi, da ob vsakokratnem obisku prispeva dva evra, ki se stečeta v sklad. Na koncu leta se nabrani denar donira. Letos glasbeni skupini za snemanje prvenca, naslednje leto za sodobnoplesno predstavo ... skratka namen in začetek dobra, konec dober ...
Z gospodarstveniki, državnimi in lokalnimi funkcionarji si nismo belili glave, in si je ni bilo treba, bodo dali za kulturo, celo, začuda ... tudi s sponzorji si je ni bilo treba. Tudi s kulturniki, ustvarjalci si je nismo, se je spobuda skorajda vsem zdela odlična. Projekt bo učbeniški piarovski primer družbenoodgovorne akcije ... A kot se zaplete pri Shakespearju, tam je to smešno, gre za komedijo, se je zapletlo tudi pri kulturnem evru, ko smo ga predstavili medijem, a v silno tragedijo. Da ne bo preveč krivično, kar nekaj urednikov in novinarjev je kulturni evro podprlo, takoj, brez pomislekov, kot bi tako moralo že od nekdaj biti. Za tragedijo so pobudo označili tisti novinarji, ki so menili, da smo jim vzeli eno od njihovih neodtuljivih pravic, da bodo za svoje delo morali plačati, so si tolmačili. Izkoristili so svoj položaj medijskih delavcev, 10 dni nas vlačili po zobeh in papirju in spletu in ekranih, prijavili na tržni inšpektorat, označevali za grobarje slovenskega kulturnega novinarstva, celo bojkot nekaterih medijev nam je grozil ...
Pa se je strast čez kakšen mesec polegla. Kot pri velikem dramatiku se je začel delati red in se je začelo delati prav. Večina kulturnih upornikov se je izkazala za profesionalce, spet prihajajo na koncerte, predstave ... tista dva evra dajo nekateri iz svojega žepa, drugim jim ga (hja ...) povrnejo delodajalci. Projekt pa se lepo razvija, brez piarovskega napihovanja, to ni bil niti namen, čeprav smo nehote in kljub grožnjam dobili na desetine medijskih pojavitev. Denar se zbira in čez dva meseca bo ena od nadarjenih slovenskih glasbenih skupin začela razmišljati o svojem prvencu. Takrat bo po medijih morda spet završalo. Upam, da le v pozitvnem smislu ... ali kot se z odobravajočim aplaudiranjem konča Shakespearjeva drama, upam, da bo tudi v Kinu Šiška publika na promocijskem koncertu ob novem albumu z aplavzom sporočila, da je bila Adelina podbuda iz Guardiana prava.
***
mag. Uroš Bonšek, slovenist, ki je slaba tri leta dela v oglaševanju zamenjal za kulturni piar. Centru urbane kulture Kino Šiška, kjer dela od njegovega ponovnega rojstva leta 2009, vsako leto priskrbi 8 tisoč medijskih objav in nekaj tisoč novih sledilcev na družbenih omrežjih. Doslej ima za sabo promocijo že več kot 1300 dogodkov. Ne mara zastonjkarske kulture, novinarskih konferenc in nepismenih ljudi. Po končanem magisteriju je denar namesto za šolnino za doktorat porabil za cestno kolo. Od takrat naprej ima kolesarstvo raje kot kulturo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar