Več od lajfa, več od kampanje

Predstavitev kampanje, ki je osvojila najvišjo nagrado IABC Gold Quill Best of the Best.

"Budget je majhen, a želimo velik učinek!" so izhodiščne besede, ki pogosto pospremijo dandanašnje briefe. Prav takšne besede so pred dvema letoma pospremile brief za kampanjo, ki bi naj med mladimi vzbudila zanimanje za bančno blagovno znamko Sveta vladar Nove KBM, izziv pa je še dodatno otežilo dejstvo, da je svet bančništva mladim povsem nezanimiv, nerazumljiv in dolgočasen. Rešitev je v ustvarjalno in zabvno izkušnjo že na samem začetku vpletla na tisoče mladih, ustvarila izjemne rezultate, osvojila več kot 15 domačih in mednarodnih nagrad, ter za vedno postala del popularne kulture in src slovenske mladine, ki želi imeti Več od lajfa.

***

Petra Muth Zupanc je direktorica tržnega komuniciranja na agenciji Pristop, kjer deluje že več kot devet let. V tem času je vodila številne slovenske in mednarodne projekte, zanje pa je prejela tudi priznanja na svetovnem nivoju -  dve nagradi Gold Quill – Award of Excellence ter Gold Quill Best of the Best, šest nagrad Effie za komunikacijsko učinkovitost ter številne druge nagrade na slovenskih in mednarodnih festivalih. Pri svojem delu daje velik poudarek strokovnosti in učinkovitosti. Znanje je pridobivala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala z odliko ter nadaljevala podiplomski študij marketinške smeri, pred kratkim pa je zaključila še General Management Program na poslovni šoli IEDC na Bledu.

Tine Lugarič je diplomirani komunikolog, ki že deveto leto opravlja delo kreativca v oglaševalskih agencijah. Zadnja leta skrbi za tržno-komunikacijske zgodbe največjih slovenskih naročnikov na agenciji Pristop, za svoje delo pa je prejel več kot 60 domačih in mednarodnih nagrad. Pravi, da delo kreativca zahteva neprestano prežo za idejami, ker pa svoje delo dojema kot hobi, si raje reče, da je delohobik. Kot skejter in član mariborskega rap kolektiva Tekochee Kru velik vir kreativnega navdiha črpa prav iz urbanih kultur, red in disciplino pa s svoje 20-letne poti med borilnimi veščinami.  

Od desetih danes najbolj iskanih poklicev skoraj niti eden ni obstajal pred desetimi leti

NTC learning system: Ranko Rajović at TEDxNovaGorica 

Ena izmed glavnih težav v izobraževanju, večine evropskih držav, je zmanjšana raven funkcionalnih znanj. Najnovejši PISA test (iz leta 2012) je pokazal, da je vse večja razlika med evropskimi državami in državami vzhodne Azije. Pri tem moramo upoštevati, da PISA test kaže, znanje otrok po končani osnovni šoli, in da otroci, ki so testirani predstavljajo povprečno izobrazbo za njihovo narod. 

Če vemo, da bodo ti otroci ekonomsko produktivni čez 20 let, je jasno, da moramo najti rešitev in pomagati učencem, da se bodo lažje, boljše in učinkoviteje učili. Čas teče zelo hitro. Nekoč je prišlo do ''stoletnih'' odkritij enkrat na nekaj desetletij, danes pa imamo velika odkritja vsako leto ali vsak mesec. S tega vidika je jasno, da so spremembe dogajajo zelo hitro in moramo hitro ukrepati, če vidimo, da obstaja težava. Drugo pomembno dejstvo, ki kaže na to, da se moramo odzvati, je to, da od desetih danes najbolj iskanih poklicev (po seznamu Forbes), skoraj niti eden ni obstajal pred desetimi leti. To pomeni, da moramo že zdaj pripravljati otroke za delovna mesta, ki še ne obstajajo. Jasno je, da moramo spremeniti način poučevanja in da poudarek pri učenju postane povezovanje naučenega, ne pa reproduktivno znanje. Več o tem, bo povedano na predavanju o NTC sistemu učenja. 

***

Dr. Ranko Rajović je avtor programa NTC (Nikola Tesla Centra). Izvajajo ga vrtci in šole v Italiji, na Norveškem,  Romuniji, Srbiji, Makedoniji, na Slovaškem, Hrvaškem in tudi pri nas. Kot nevroendokrinolog vnaša najnovejša medicinska odkritja o možganih v pedagogiko. Kot član upravnega odbora Mense, svetovnega združenja ljudi z nadpovprečno inteligenco, pa ima dr. Rajović odličen vpogled v programe za nadarjene. Dr. Rajović bo poskušal odgovoriti na vprašanja, kaj moramo storiti, da pripravimo otroke za XXI. stoletje ter ali se zavedamo, da naše “napake” pri vzgoji lahko poškodujejo otroke in zakaj je reproduktivno učenje (lahko) napačno...

Ko država ne komunicira z državljani, komunicirajo državljani z državo

Slovenija in sosednje države v regiji so bile v preteklem obdobju zaznavne tudi po nepričakovanih vremenskih odklonih, ki so za sabo puščali katastrofalne posledice. Primeri dobre in slabe prakse komuniciranja, ki so spremljali naravne nesreče v preteklem in letošnjem letu, so rdeča nit okrogle mize. Izziv razprave je najti odgovor na vprašanje, kaj se zgodi, ko država ne komunicira z državljani, kaj to prinaša voditeljem. Še posebej takrat, ko nastanejo izredne razmere (elementarne in naravne nesreče). So državljani pripravljeni čakati na državne voditelje, da jim pojasnijo kako se naj obnašajo, ko jim voda teče v grlo? Kaj prinaša samoorganiziranost državljanov ob katastrofi? Ali je to morda model, ki lahko odgovori na dilemo, kaj se zgodi, ko državljani stopijo skupaj? Ali se mora država tega bati, ali podpirati? Kako komunicirati, ko ni električnih in telefonskih povezav? Oranžni alarm – rdeči alarm, operativni štabi, komuniciranje z enega mesta, vse to so znana dejstva. Ali jih še poznamo? Ali je prisotnost politikov – države na terenu ob nesreči njihova propaganda, promocija, ali odkrita volja za komuniciranje z državljani, s ciljem pomoči. 

***

Udeleženci okrogle mize:

Simon Korez je tiskovni predstavnik Slovenske vojske že od leta 2002. Deset let je bil načelnik službe za odnose z javnostjo, od lani pa je vodja kabineta načelnika Generalštaba Slovenske vojske. V sestavi kabineta je tudi oddelek za odnose z javnostjo. Je diplomant podiplomskega študija Fakultete za socialno delo v Ljubljani in Londonske šole za odnose z javnostjo. 

Krunoslav Vidić je po dvanajstih letih dela v novinarstvu, nazadnje je bil dopisnik Hrvaške radiotelevizije iz Srbije, zamenjal stran in vstopil v odnose z javnostmi. Od sredine 2008 je svetovalec za odnose z javnostmi, z izkušnjami pa je postal strokovnjak za strateško komuniciranje. S formalnim izobraževanjem v družbenih in naravoslovnih vedah ter z izkušnjami iz elektronskih medijev je med drugim bil strokovni sodelavec, svetovalec in menedžer v kampanjah na lokalnih, parlamentarnih, predsedniških in znotrajstrankarskih volitvah na Hrvaškem in v regiji. Krunoslav je lastnik družbe Stratego PR savjetovanje d.o.o., trenutno pa dela kot govorec Ministrstva za delo in pokojninski sistem Republike Hrvaške. Krunoslav Vidić je predsednik SEECOM-a, član Akademije za politični razvoj ter EAPC-a in član združenja „Vjetrenjača“. Je soavtor e-knjige „Politička komunikacija na internetu“.

Dragan Močević  je podjetnik in ustanovitelj prve bosansko-hercegovske agencije za odnose z javnostmi s pisarnami v Banjaluki in Sarajevu. Pred desetimi leti je začel projekt PROACTIVE, regionalne edukativne konference o odnosih z javnostmi, kasneje pa tudi druge edukativne projekte - PR Akademija, Sarajevo PR Open, PR Club in državno študentsko tekmovanje PR Challenge. V zadnjih dvanajstih letih je vodil številne projekte s področja odnosov z javnostmi, treningov in usposabljanja s področja javnega nastopanja, odnosov z mediji, strateškega komuniciranja in online komuniciranja za domače in tuje naročnike. Trenutno je svetovalec v agenciji Prime Communications. Avtor je projekta "Družinska podjetja - steber razvoja gospodarstva", ki ga izvaja Center za edukacijo, Pro educa.

Miloš Djajić je magister umetnosti in profesor na glasbenem oddelku Akademije umetnosti v Novem Sadu, predsednik upravnega odbora Centra modernih veština in nekdanji predsednik Društva Srbije za odnose z javnostmi. Z odnosi z javnostmi in družbenim aktivizmom se ukvarja več kot 15 let. Aktivist, prostovoljec, čelist, pristaš doživljenjskega izobraževanja, bloger i zaljubljenec v družbene medije.

www.milosdjajic.com

Klepet ob jutranji kavi: kako sodelovati s šefom ali kdo je tu sploh šef?

Bojano in Iztoka je nekdo pred kratkim zaprosil, da preštejeta vse dosedanje šefe. V bistvu je bil eden od šefov. Je pa prosil, da seštevek povesta naprej. In sta računala. Potem sta sedla na kavo, kar bosta ponovila tudi javno. Odgovarjala bosta na množico vprašanj, pred predavanjem jih lahko postavljate tudi vi (na prss@piar.si). Nagradita najbolj izvirne. Nekaj jih ponujata že zdaj: Kaj so ključni kriteriji dobrega sodelovanja s šefi, zakaj smo komunikatorji prvi na vrsti, ko se delijo kazni, kako se izogibamo bičanju, raztezanju in trnju ter kako kupovati žavbe, masti in zeli, ki pomagajo spreminjati rdečice, modrice, rumenila in zelenila v normalno prosojno? Kdaj nam lahko pomaga nasvet in kaj je še zapisano v kartah? Kako nastajajo šefova partizanska imena in zakaj je strah iskanje skupnega imenovalca? Kdo ve več in prej in že novembra in kaj s tem početi? Kam gremo skupaj s šefi in s kolikimi še vedno govorita? Najbolj mimogredna vprašanja skozi čas šele sledijo. Ker je prihodnost stroke tudi prihodnost s šefi.

***

Iztok Verdnik je v profesionalni karieri odigral že marsikatero vlogo. V preteklem tisočletju, bolj poučeni vedo, da je bilo v začetku zadnjega desetletja, je začel kot raziskovalec. Temu je skozi leta dodajal vlogo voznika, svetovalca, ličkarja, mentorja, prodajalca, prokurista in direktorja. Po debelem desetletju dela v agenciji Pristop se je prelevil v vlogo birokrata v državni upravi, v kateri spoznaval, kateri stereotipi o državni upravi nikakor ne držijo in določal tiste, ki šele nastajajo. Na povabilo se je v nekaj minutah odločil, da ga zdaj kdo (lahko) pokliče Semenko. Iztok je v skladu z 39. členom statuta PRSS še vedno predsednik društva. Nekaj birokratskega je torej še ostalo.

Bojana Leskovar, diplomirana pravnica, novinarka (Mladina, Telex, Studio city), urednica (In,informacije iz Slovenije, tednik namenjen tujim predstavništvom v Sloveniji in našim v tujini, revija Viva, knjiga Kompendij za bivše in bodoče politike) in soavtorica priročnika in kasete ABC javnega nastopanja. S področjem odnosi z javnostmi se ukvarja od samega začetka, od takrat, ko je PR dobil domovinsko pravico v Sloveniji. Nekaj časa kot freelance, nato kot sodelavka v Pristopu. Nekateri večji projekti pri katerih je sodelovala: uvajanje nove kartice zdravstvenega zavarovanja, projekt uvajanja DDV v Sloveniji, promocija filmov Babica gre na jug, Stereotip, Evropski mesec kulture v Ljubljani. Delala je na Ministrstvu za zdravje, Ministrstvu za gospodarstvo in na Ministrstvu za kulturo, Mercatorju. Zdaj je v službi na Banki Slovenije, kot svetovalka za odnose z javnostmi.

Za dva evra problemov: družbena odgovornost v javnem sektorju

Tako kot v Shakespearjevi drami se je tudi pri pobudi kulturni evro začelo dobro. Ideja je Adelina; no, od članka v Guardianu, da je treba, da te zapišejo na listo gostov za njen koncert, prispevati za dobrodelne namene, se je šišenska verzija razvila v bolj dodelano različico. Ta v Kinu Šiška pravi, da kulturni evro uvaja obvezni samoprispevek tako za liste gostov kot tudi (!) za novinarje. Vsakega se prosi, da ob vsakokratnem obisku prispeva dva evra, ki se stečeta v sklad. Na koncu leta se nabrani denar donira. Letos glasbeni skupini za snemanje prvenca, naslednje leto za sodobnoplesno predstavo ... skratka namen in začetek dobra, konec dober ... 

Z gospodarstveniki, državnimi in lokalnimi funkcionarji si nismo belili glave, in si je ni bilo treba, bodo dali za kulturo, celo, začuda ... tudi s sponzorji si je ni bilo treba. Tudi s kulturniki, ustvarjalci si je nismo, se je spobuda skorajda vsem zdela odlična. Projekt bo učbeniški piarovski primer družbenoodgovorne akcije ... A kot se zaplete pri Shakespearju, tam je to smešno, gre za komedijo, se je zapletlo tudi pri kulturnem evru, ko smo ga predstavili medijem, a v silno tragedijo. Da ne bo preveč krivično, kar nekaj urednikov in novinarjev je kulturni evro podprlo, takoj, brez pomislekov, kot bi tako moralo že od nekdaj biti. Za tragedijo so pobudo označili tisti novinarji, ki so menili, da smo jim vzeli eno od njihovih neodtuljivih pravic, da bodo za svoje delo morali plačati, so si tolmačili. Izkoristili so svoj položaj medijskih delavcev, 10 dni nas vlačili po zobeh in papirju in spletu in ekranih, prijavili na tržni inšpektorat, označevali za grobarje slovenskega kulturnega novinarstva, celo bojkot nekaterih medijev nam je grozil ...

Pa se je strast čez kakšen mesec polegla. Kot pri velikem dramatiku se je začel delati red in se je začelo delati prav. Večina kulturnih upornikov se je izkazala za profesionalce, spet prihajajo na koncerte, predstave ... tista dva evra dajo nekateri iz svojega žepa, drugim jim ga (hja ...) povrnejo delodajalci. Projekt pa se lepo razvija, brez piarovskega napihovanja, to ni bil niti namen, čeprav smo nehote in kljub grožnjam dobili na desetine medijskih pojavitev. Denar se zbira in čez dva meseca bo ena od nadarjenih slovenskih glasbenih skupin začela razmišljati o svojem prvencu. Takrat bo po medijih morda spet završalo. Upam, da le v pozitvnem smislu ... ali kot se z odobravajočim aplaudiranjem konča Shakespearjeva drama, upam, da bo tudi v Kinu Šiška publika na promocijskem koncertu ob novem albumu z aplavzom sporočila, da je bila Adelina podbuda iz Guardiana prava.

***

mag. Uroš Bonšek, slovenist, ki je slaba tri leta dela v oglaševanju zamenjal za kulturni piar. Centru urbane kulture Kino Šiška, kjer dela od njegovega ponovnega rojstva leta 2009, vsako leto priskrbi 8 tisoč medijskih objav in nekaj tisoč novih sledilcev na družbenih omrežjih. Doslej ima za sabo promocijo že več kot 1300 dogodkov. Ne mara zastonjkarske kulture, novinarskih konferenc in nepismenih ljudi. Po končanem magisteriju je denar namesto za šolnino za doktorat porabil za cestno kolo. Od takrat naprej ima kolesarstvo raje kot kulturo.

Korporativne online vsebine – kaj bomo zapustili našim zanamcem?

Od jamskih poslikav, klesanja v kamen, žganja v glinene ploščice, prek knjig, mikrofilmov, magnetofonskih trakov, ... se človek trudi, da bi svoje misli, ideje, občutke, pogled na svet, zgodovinsko resnico, ohranil zanamcem. Kaj pa je z našimi izdelki? Ali si vsako vabilo na novinarsko konferenco, izjavno za medije, sporočilo za javnost, odgovor na novinarsko vprašanje, demanti, zasluži trajen spomin? Ga znamo in želimo pravilno shraniti? Za koliko časa? Kam? Še več dilem nam odpirajo elektronski mediji in družbena omrežja. Kako, kam in za koliko časa shraniti spletno stran? Ali shraniti vsako njeno različico? Kaj je z blogi, FB, tviti, ...? Tvitajo že skoraj vsi: od papeža do Obame, predsedniki uprav, politiki, zaporniki, ... Nekateri redko in preudarno, drugi pogosto in ... Ali v PR stroki že imamo odgovore na ta vprašanja? Kaj o tem pravijo arhivisti? Kako to izvajamo v praksi? Ali smo morda že zdaj zapravili pomembne informacije, objave. Osiromašili zgodovinski spomin. To so le nekatera vprašanja, na katere bomo skušali poiskati odgovore.

***

Udeleženci okrogle mize:

Karmen Uglešić je še vedno novinarka po duši, v PR pa dela že več kot 20 let. Od leta 2008 je vodja Službe za odnose z javnostmi Državnega zbora. V isti instituciji je kot svetovalka za odnose z javnostmi delala tudi od leta 1996 do 2004. Vmes je bila vodja Službe za odnose z javnostmi na Ministrstvu za javno upravo. Kot svetovalka je delala v PR agencijah, bila direktorica zavoda Sodobni izzivi, na začetku kariere pa novinarka na RTV Slovenija, STA in nekaterih časopisih. Leta 2013 je bila predsednica žirije za podelitev nagrade Prizma, nekajkrat pa tudi članica žirije. Redno predava, sodeluje na okroglih mizah, ...

Aljaž Pengov Bitenc, splošni nebodigatreba in zakotni pisun. Podnevi že dvanajst let ureja Radio KAOS, ponoči piše kolumne za Nedelo in blog Sleeping With Pengovsky (pengovsky.com). Od nedavna z blogerskimi zapisi utruja tudi na spletni strani časnika Delo. Nesrečnikom, ki mu sledijo na Twitterju veselo spama časovnico in se tudi sicer praska tam, kjer ga ne srbi. Davno tega je na FDV diplomiral iz politologije, posledično na družbenih omrežjih v praksi prikazuje posledice Dunning-Krugerjevega efekta. Verjame v tisto vejo marksizma, ki jo predstavljajo bratje Marx, zato se nikoli ne bi včlanil v politično stranko, ki bi ga imela za člana.

Jaka Repanšek (jaka.repansek@republis.si) je ustanovitelj svetovalne družbe RePublis, ki nudi podporo poslovanju oglaševalskim, medijskim, internetnim in tehnološkim podjetjem v Sloveniji in tujini. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani pravnik (Ljubljana), z zaključenim specialističnim študijem evropskega prava (Cambridge) in mednarodnim študijem MBA (Cimba/KU). Repanšek je avtor številnih strokovnih člankov, soavtor knjige Medijsko pravo (Planet GV) in poglavja o avtorski pravici v publikaciji Dobra praksa (SOZ). Je redni predavatelj na visokošolskem študiju fotografije (VIST) in na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu ter je član številnih domačih in mednarodnih strokovnih združenj.

Janko Klasinc je zaposlen v Narodni in univerzitetni knjižnici kot vodja Službe za razvoj in upravljanje digitalne knjižnice. Od leta 2008 deluje na področju zbiranja in arhiviranja obveznega izvoda spletnih publikacij, ki jih NUK pridobiva v skladu z Zakonom o obveznem izvodu publikacij. Sem sodijo tudi spletna mesta, ki jih knjižnica pridobiva z avtomatiziranimi postopki. Od leta 2008 v NUK vodi in izvaja arhiviranje spletnih mest ter družabnih omrežij, sodeluje pri gradnji in razvoju spletnega arhiva NUK ter v sklopu mednarodnega konzorcija za ohranjanje svetovnega spleta (IIPC - International Internet Preservation Consortium) sodeluje s sorodnimi ustanovami v tujini.

Kako narediti nekaj neprijetnega pravilno?

Po štirih letih vodenja marketinga in odnosov z javnostmi in dobrem letu vodenja kadrovskega področja,  sem leta 2011 prvič vodila projekt zmanjševanja števila zaposlenih v banki Sparkasse. Leta 2013 ponovno. 

Spisati postopke ob odpuščanjih ter zaželeti srečo je bilo težko že prvič.  Leta 2013 ni bilo nič lažje. Za vodilne delavce, ki so izvedli individualne pogovore z zaposlenini kakor tudi zame, je bilo osebno, neprijetno in naporno. 

Največji izziv je konstruktiven odziv na stresno situacijo

Ker sem bila v tem času tako vodja marketinga in odnosov z javnostmi kakor tudi kadrovskega področja je bil to zame velik izziv in področje katerega sem poznala le iz komunikacijske plati. Moj cilji so bili: 

• zagotoviti odkrite in iskrene informacije o nastali situaciji oz. odločitvi za zmanjšanje števila zaposlenih, 
• doseči razumevanje s strani medijev za trud banke Sparkasse za čim manj bolečo razrešitev problematike; 
• upoštevati in pravilno izpeljati vse pravne postopke; 
• razumeti in nasloviti čustvene reakcije ter počutje sodelavcev ob takšnih situacijah in po tem; 

Na prvem mestu so zaposleni

V obeh letih smo tako v HR kot PR oddelku pripravili korake za transparentno, pošteno, pro-aktivno in etično izvedbo tega projekta. Na prvo mesto smo postavili zaposlene, ki so bili odpuščeni ter zaposlene, ki so ostali z nami.  Upoštevala sem napotke izvedenih praks na tem področju in uporabila znanje, ki sem ga kot študentka v oddelku odnosov z javnostmi Tobačne Ljubljane pridobila pri zaprtju proizvodnje in odpuščanju delavcev. Poskrbeli smo za učinkovito komunikacijo z zaposlenimi ter transparentno komunikacijo z  mediji. Mediji so v obeh primerih povzemali le naše sporočilo za javnost, kar je ohranilo visok ugled banke Sparkasse v Sloveniji in  ni zamajalo podobe banke. Obenem smo z ožjim menedžmentom izvedli delavnico na temo ravnanja v stresni situaciji in se odkrito pogovorili o zaupanju ter zavzetosti v banki z namenom razumevanje počutja sodelavcev in zavzetosti.

Prihodnost je v KOKI

Kar sem se naučila v obeh letih odpuščanj, da ni »slabega« ali »dobrega« načina za takšno novico. Ponavadi je zelo težko. Da pa priprava, proaktivna in odkrita komunikacija ter razumevanje človeka kot celote pripomore pri ohranjanju zaupanja v organizacijo. Prav iz razloga zaupanja menim, da bomo PR-ovci v prihodnje ne le tesno sodelovali z HR strokovnjaki ampak  se začeli tudi izobraževati v tej smeri. Zato pozdravljam strokovno partnerstvo Slovenskega društva za odnose z javnostmi in Slovenske kadrovske zveza, ki je bilo  sklenjeno na lanskoletnem SKOJ-u in se je oblikovalo v delovno skupino z imenom KOKA (KOmunikator in KAdrovik). Končno!

***

Nejka Grabnar je vodja marketinga in odnosov z javnostmi v Banki Sparkasse d.d.  Kariero je pričela v tobačni industriji in nadaljevala v IT branži. V banki Sparkasse je bila poleg vodenja marketinga in odnosov z javnostmi štiri leta pristojna tudi za kadrovsko področje.  V tem času je banka zgradila imidž udobne banke, prešla skozi nekaj reorganizacij ter se soočila z gospodarsko krizo.  Izkušnje na področju komuniciranja in človeških virov so na prvo mesto njenega zanimanja postavile interno komuniciranje  ter marketinške strategije. 

Naj domišljije ne postanejo goljufije

Ozaveščevalna kampanja o prevarah Zavarovalnice Triglav, ki je potekala v obdobju od marca 2013 do konca leta 2013, predstavlja pomemben mejnik (tako v okviru zavarovalne stroke kot tudi širše) pri ozaveščanju javnosti v slovenskem prostoru, saj je bila to prva kampanja na temo prevar v zavarovalniški panogi v Sloveniji. Projekt je bil oblikovan z namenom spodbujanja razumevanja prevar in zavarovalniških goljufij ter ozaveščanja deležnikov o pomenu preprečevanja zavarovalniških goljufij. Za kampanjo so se v zavarovalnici odločili, ker naj bi bilo po njihovi oceni na letni ravni vseh zavarovalniških goljufij na slovenskem trgu za 113 milijonov EUR, od tega naj bi samo na Zavarovalnico Triglav odpadlo približno 55 milijonov EUR. 

Zaradi občutljivosti tematike in glede na družbeno-gospodarske razmere je ton komunikacije temeljil na pozitivnih sporočilih in ne na kaznovanju nepoštenosti. Kampanja se je zato osredotočala na spodbujanje poštenosti. Vsa sporočila smo združili v nosilni slogan: »Naj domišljije ne postanejo goljufije«. Kampanja je bila razdeljena na številne (kontinuirane) interne in eksterne komunikacijske aktivnosti. Ključni element intenzivnega začetka kampanje je bil spletni video z estradnico Severino, ki je na zabaven in privlačen način opozarjala, da so zavarovalniške goljufije kaznivo dejanje in vsem zvišujejo premije.

V tem primeru ni šlo za rutinsko kampanjo. Pri snovanju kampanje smo se namreč soočali s številnimi izzivi, kot so:

- kako v kampanji uravnotežiti dva sklopa: prevare v najširšem pomenu besede in ožjo temo zavarovalniških goljufij,

- kako s kampanjo doseči spremembo zavedanja, razumevanja in ravnanja zavarovancev,

- kako doseči učinkovito kampanjo za zaposlene, ki so prva bojna vrsta v boju proti goljufijam,

- kako kreativno in vsebinsko zasnovati kampanjo, da bo privlačna, kljub resnosti problematike, 

- kako v interno kampanjo o etiki in poštenju aktivno vključiti zaposlene (vodje in ne-vodje), 

- kako naravnati kampanjo, da ne bo v gospodarsko in družbeno nespodbudnih okoliščinah sprožila 

negativnega odziva,

- kako zagotoviti učinkovitost eksterne kampanje kljub odsotnosti sredstev za medijski zakup.

Odgovore na izzive smo našli v integrirani kampanji, vključno z uporabo novih medijev, pri čemer je bila interna kampanja precej bolj intenzivna kot eksterna. Ozaveščevalna kampanja je na koncu pokazala visoko stopnjo uspešnosti in učinkovitosti, to pa potrjuje tudi dejstvo, da je v letošnjem letu Zavarovalnica Triglav za ta projekt prejela nagrado IABC Gold Quill za odličnost v komunikacijski praksi. 

***

Sašo Sever je po izobrazbi univerzitetni diplomirani novinar, ki se je več kot desetletje kalil v športnih novinarskih vodah in imel priložnost spoznati elektronske, tiskane in spletne medije. Nato pa je v letu, v katerem so se slovenski nogometaši uvrstili na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki, prestopil na drugo stran, na področje odnosov z javnostmi v Zavarovalnici Triglav. Kot glavni urednik interne revije Obzornik je v letih 2010, 2011 in 2012 prejel nagrado Papirus za najboljše interno tiskano glasilo v Sloveniji, kar doslej ni uspelo še nobenemu podjetju pri nas.

Rok Zagruševcem je po izobrazbi univerzitetno diplomiran politolog, znanja je med študijem nabiral doma in v tujini. Poklicno pot je začel na Protokolu Slovenije v času predsedovanje Slovenije EU, kjer je opravljal delo oficirja za zvezo. Po zaključenem projektu se je pridružil Pristopu. Na Pristopu več kot štiri leta dela kot svetovalec na področju korporativnega komuniciranja: njegove izkušnje segajo na področje odnosov z mediji, komunikacij z lokalnimi skupnostmi in kriznega komuniciranja. Pri svojem vsakodnevnem delu upravlja s projekti, ki zahtevajo celosten pristop do strateškega komuniciranja in načrtovanja. Njegov portfelj obsega naročnike s področja financ, zavarovalništva, energetike in IT.

The future of the communicator is mindful, purposeful, entrepreneurial, and playful

A few years ago there was a mercifully brief fashion for the term ‘intrapreneur’ to describe someone who is entrepreneurial in attitudes, but working inside a large company. The word may have fallen by the wayside (and won’t be missed) but the idea has gained currency.

The rise of employee engagement has put the spotlight on the value generated by proactive employees who take the initiative, ‘own’ their actions, and see them through to completion. It’s easy to see why that reminds bosses of entrepreneurs. But entrepreneurs are people who, typically, deliberately choose to operate outside the large company. That’s because they seek the kind of autonomy, flexibility, and responsibility that employees, typically, don’t have. Yes, they also want the lion’s share of the rewards, but these days that is less likely to mean profit. It’s more likely to mean the rewards that come from starting something with a social purpose that contributes - as Scott Beaudoin points out (on SKOJ blog) - to solving societal problems.

In their excellent white paper Grow the Global Economy, the Network For Teaching Entrepreneurship defines entrepreneurs as “people who create opportunity rather than wait for it.” This is the challenge now facing communicators - internal or external, the difference is declining - as we seek to build our presence in the C-suite, or find new ways as consultants and agencies to solve C-suite problems. We must create opportunity, not wait for it. And to do that, we need to take a good look at our skill set. The good news, in my view, is that much of what we have practiced instinctively is turning out to be completely validated. The validation is coming both from looking outwards to social and economic trends, and inwards to the physical structure and evolutionary function of our own brains.

There are, of course, new skills that we must also acquire. However, they are not coming from the MBA curriculum or the standard in-house training and development agenda. They're coming from literature, video game design, theatre, and a range of social sciences from anthropology to structuralism. These are exciting times.

***

 

Ezri Carlebach is a consultant, writer and lecturer with a background in senior communication roles for public sector, FTSE 100 and non-profit organisations. He is a Senior Associate with the PR Network and has clients in the education and government sectors. He writes for The Guardian, simply-communicate.com, D&AD and other publications. He is a Visiting Lecturer in Contemporary Issues in Public Relations Practice at the University of Greenwich. Ezri is Director on the IABC Region Board for Europe, Middle East and North Africa and is a Fellow of both the Institute of Internal Communication and the Royal Society of Arts.

Potencialni prispevek teorije uokvirjanja k odnosom z javnostmi: Strokovnjaki za odnose z javnostmi kot doktorji uokvirjanja?

Teorija uokvirjanja se je kot eden najprimernejših pristopov za proučevanje in razumevanje procesov, vplivov in posledic družbenega komuniciranja ter strukture interakcij med družbenimi akterji nedavno začela uveljavljati tudi na področju odnosov z javnostmi. Proces uokvirjanja, ki v osnovi vsebuje tako vključevanje in izključevanje, kot tudi poudarjanje določenih vidikov družbene realnosti, s pomočjo katerih je dogodkom prej dan določen dominanten/primaren pomen kot katerikoli drugi, namreč leži v samem središču odnosov z javnostmi. Pri tem naj bi strokovnjaki za odnose z javnostmi delovali kot doktorji uokvirjanja, ki z namenom doseganja različnih ciljev v komunikacijskih strategijah postavljajo okvirje, znotraj katerih opredelijo probleme, izpostavijo vzroke, podajo vrednostne sodbe in umestijo kompleksne, abstraktne, včasih tudi nepovezane ter razdrobljene informacije v razumljiv situacijski in kulturni kontekst, ter s tem (implicitno) predlagajo, kako naj javnosti ovrednotijo informacije, razumejo pomene in na podlagi njih tudi delujejo. Proces vzpostavljanja okvirjev odnosov z javnostmi, uokvirjevalskih pogajanj znotraj odnosov in njihovega vplivanja na oblikovanje medijskih in družbenih pomenov bo predavateljica prikazala s pomočjo primerov iz političnega in energetskega sektorja. Pri tem se pomen teorije uokvirjanja za prihodnost odnosov z javnostmi kaže predvsem v preseganju njihovega funkcionalističnega pojmovanja z vidika strateško-menedžerske učinkovitosti, saj analiza uokvirjanja s proučevanjem globljih ravni diskurza nudi potencialno bogat pristop k ovrednotenju vpliva in vloge odnosov z javnostmi v širšem procesu konstrukcije družbene realnosti.

***

Dr. Alenka Jelen je predavateljica odnosov z javnostmi na University of Stirling na Škotskem, kjer predava teorijo odnosov z javnostmi, javne zadeve in metode družboslovnega raziskovanja ter je direktorica skupnega programa MSc Strategic Communication and Public Relations, ki se izvaja s špansko Universitat Pompeu Fabra. V svojih raziskavah se osredotoča na politične odnose z javnostmi, zlasti na odnose in procese vplivanja med politiko in mediji, ter kvalitativne metode raziskovanja, zlasti intervjuje in analizo uokvirjanja. Trenutno je tudi generalna sekretarka European Communication Research and Education Association (ECREA). Alenka je po magistrskem študiju na Nizozemskem in v Veliki Britaniji doktorirala na Univerzi v Ljubljani leta 2012. 

Online komuniciranje: kaj deležniki pričakujejo od strokovnjakov za odnose z javnostmi

Desetletja ste pisali pravila komuniciranja z novinarji, jih izpolnjevali, pilili in se o njih dogovarjali. Ustvarili ste orodja, predloge, postopke. Potem se pojavijo družbena omrežja, splet dobi dodaten zagon, vsak je lahko novinar, blogerji postanejo mainstream viri novic. 

Nič ni več tako, kot je bilo. Priročniki ne delujejo več, komunicirate z ljudmi, s katerimi nikoli niste imeli opravka, informacije so zamenjale zgodbe. Kaj zdaj? Kakšna so nova pravila? Kako naj odnosi z javnostmi v spremenjenem okolju obstanejo? Kakšen je njihov namen? Kaj starosta blogarije in hitro govoreči digitalizator medijev pričakujeva od vas? Kakšne nasvete vam lahko podava, predvsem pa kako midva vidiva odnose z javnostmi v svetu, kjer ne obstaja zgolj več enosmerna komunikacija in kjer smo vsi deležniki ustvarjalci zgodb?

Več o tem na najinem prvem skojevskem nastopu. V Portorožu, 4. novembra 2014. Na 18. slovenski konferenci o odnosih z javnostmi.

***

Roni Kordiš - ljubitelj vsega digitalnega. Od leta 2005 pisec najbolj obiskanega slovenskega bloga (www.had.si), soustanovitelj dveh startup podjetij in enega fluidnega networka, v zadnjem času zaposlen na digitalni agenciji. Amaterski igralec softballa in v prostem času ljubitelj tišine, miru in svobode.

Denis Oštir - novinar po duši, medijem zapisan že zadnjih 15 let. Novinarsko pot je po nekaj praksah v lokalnem časopisu Naš Čas in na Radiu Velenje začel v uredništvu 24ur na POP TV, kamor se je po kratkem izletu v odnose z javnostmi in na časopis Dnevnik vrnil leta 2007. Poleg dela v uredništvu najbolj gledane dnevnoinformativne oddaje 24ur in tedenske oddaje Epilog je v informativnem uredništvu POP TV odgovoren tudi za koordinacijo novih projektov ter vpeljavo novih tehnologij.

Sedem točk za OzJ v SLO

Po podatkih lanskega Evropskega komunikacijskega monitorja (ECM 2013) smo v Sloveniji najbolj črnogledi glede sedanjega položaja in prihodnosti odnosov z javnostmi na celem starem kontinentu. Čeprav del te žalosti izvira iz splošne družbene (in gospodarske in politične) môre, sodim, da smo za velik del krize svoje istovetnosti in blagostanja krivi sami. 

Zato v premislek predlagam sedem točk:

1. Javnost in preglednost dela: za člani(ce) društva naj bo obvezna prijava poslov (kdo in za koliko dela za koga), za državne ustanove in ves javni sektor (vključno z lokalno samoupravo) pa jasna imenovanja vseh ljudi, ki delajo na področju odnosov z javnostmi (z jasnimi sistemizacijami delovnih mest in pogodb o zaposlitvi).
2. Pregled in ureditev osnovnih dokumentov Društva, iz katerih naj bo jasno razvidno, kaj so in kaj niso odnosi z javnostmi, kakšen je etični kodeks in katera pravila vedenja, ter dosledna raba slovenskega jezika v domačem komuniciranju, vključno z imenom društva, njegovo kratico, spletno domeno… in opustitev vseh spakedrank (»piar« itd.).
3. Certifikacija članov Slovenskega društva za odnose z javnostmi, njihove strokovne  usposobljenosti in spoštovanja etičnega kodeksa in pravil vedenja, vključno z minimalnimi standardi osnovnega izobraževanja in vseživljenjskega učenja.
4. Delna profesionalizacija upravljanja Slovenskega društva za odnose z javnostmi – prevzemanje večje odgovornosti za stanje stroke ne more biti izključno prostovoljna in prostočasna aktivnost; članstvo mora najti sredstva za vsaj delno profesionalizacijo upravljanja društva (vsaj ena polna zaposlitev v naslednji dveh letih).
5. Pobuda za reševanje sistema in ustanov javnega komuniciranja v Sloveniji: ni družbe brez javnosti in ni javnosti brez sistema javnega komuniciranja; erozija družbenega zaupanja v Sloveniji je neposredno povezana z erozijo sistema javnega komuniciranja in še posebej novinarstva. 
6. Pobuda za osvežitev modela in ureditev statusa javnega komuniciranja in odnosov z javnostmi v vladi in državnih organih, ki naj da tudi jasen pregled zaposlenih, najetih in vse porabe sredstev, z izrecnimi nameni in cilji ter doseženimi rezultati. Vlada naj o tem enkrat letno poroča državnemu zboru.
7. Pobuda o dogovoru o načelih dobrega vladovanja v Sloveniji (odprtost, vključenost deležnikov, odgovornost…) med vlado in predstavniki javnega sektorja, delodajalci in civilno družbo oz. nevladnimi organizacijami, npr. z nacionalno okroglo mizo in drugimi oblikami javne razprave in dogovarjanja.

Slovensko društvo za odnose z javnostmi se mora ponovno odpreti v svet in povezati s partnerji po svetu. Mnoga sorodna združenja so že šla skozi podobne premisleke in  potrebno je proučiti njihove izkušnje. Globalno vzeto odnosi z javnostmi doživljajo razcvet in na splošno se za stroko sploh ni treba bati – vprašanje pa je, ali bomo lahko tudi sami razmišljali o tem, za koga, kaj, kako in po čem bomo delali, ali pa bomo s časom poslati poceni delovna sila za bolj pametne od nas.

***

Dr. Dejan Verčič je profesor in vodja Centra za marketing in odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Doktoriral je na London School of Economics and Political Science (LSE). Od leta 1994. organizira vsakoletni mednarodni simpozij o raziskovanju v odnosih z javnostmi - BledCom. V letih 2000 in 2010 ga je Slovensko društvo za odnose z javnostmi nagradilo za izjemne prispevke k razvoju stroke v Sloveniji.

"Ženske teme" - nov tabu 21. stoletja

Ste opazili, kako majhni otroci nimajo prav nikakršnih težav, (po)gledati se v ogledalo? Veselo pred njim plesati, peti, se vrteti? Tako so si všeč, da jim je to v užitek. Nekje do poti odraslosti to veselje nad opazovanjem v ogledalu izgubimo. Je sicer nekaj, kar storimo, ker moramo – da si umijemo zobe, uredimo videz … nekega užitka pa pri tem več ni. Bolj bolečina ob pogledu na gube, ”nepravilnosti”, ”izrastke”, ”madeže” in kar je še pač podobnega. 

Zelo podobno obnašanje opažam pri t. i. ”ženski” temi – najsi vzamemo pod drobnogled uravnoteženost v procesu ekonomskega odločanja, določanje deleža na pozicijah moči (kvote), ženski menedžment, ženske v politiki … nekega veselja nad to temo ni, prej bolečina in tišina. Pred dvajsetimi leti smo bili v Sloveniji vzor dobre prakse, citirani kot vzgled tako v Evropi kot v državah južneje od nas. Kaj pa danes?

75 odstotkov nakupnih odločitev sprejmejo ženske.

Čez 60 odstotkov vseh, ki končajo študij, je žensk.

Jih podjetja nagovarjajo? Ali jih podjetja upoštevajo kot svoje kupce, zaposlene? Kako se je spremenila komunikacija zaradi spremenjenega organizacijskega zemljevida?

Ženske imajo danes več pravic kot kadar koli v zgodovini človeštva, a so hkrati bolj nesrečne, kot so bile, ko so opravljale ”samo” poklic gospodinje. O izzivih iskanja talentov obeh spolov in uravnoteženosti se nikoli ni tako veliko govorilo, a hkrati v Sloveniji še nikoli ni bilo tako malo žensk na top menedžerskih pozicijah. Obstajajo raziskave o zavzetosti zaposlenih, ki dokazujejo neposredno povezanost med zavzetostjo zaposlenih in doseganjem finančnih kazalcev, pa še nikoli v moderni zgodovini zaposleni niso imeli manj priložnosti soodločanja. Kljub skozi raziskave The Catalyst, AT&Kearney in drugih inštitutov dokazano bolj učinkovitejšemu poslovanju ob urevnotežebosti spolov (bistveno višji ROA, ROE in stopnja inovativnosti, boljša organizacijska klima ...) je sedaj manj žensk v upravah podjetij v Sloveniji, kot jih je bilo 20 let nazaj. Pa to ni le slovenski pojav, dr. Sarah Rutherford, Velika Britanija, ugotavlja, da so se stvari v povezavi z gender issue poslabšale, namesto da bi se izboljšale.

Zrcalce na steni molči. Ker ga (raje) nihče nič ne vpraša. Kaj se torej dogaja na tem področju?

In kaj vse to pomeni za komuniciranje in komunikacijski menedžment?

Ste sploh kar koli spremenili? Prevladujejo racionalni argumenti ali emocionalna vpetost in vodenje dialoga?

***

Mag. Natalie C. Postružnik združuje znanja s področja informacijske tehnologije, novinarstva, nemškega jezika s književnostjo, lingvistike ter menedžmenta. Tri leta je predsednikovala PRSS. V 2013 je ustanovila podjetje Nikrmana, kjer kot licencirana coachinja za vrhnji menedžment (licenca AoEC London) vodi projekt za uravnoteženost žensk in moških v procesu odločanja v gospodarstvu Vključi.vse za Združenje Manager Slovenije. Pred tem je bila v eni od zavarovalnic dobrih 13 let, kjer je med drugim skrbela za strateški komunikacijski menedžment. V 2009 je prejela najvišje priznanje PRSS-ja PiarNaKvadrat osebnost, priznanje za inovacijsko komunikacijsko strategijo, v 2010/2011 in 2012/2013 pa naziva Naj učiteljica po izboru študentov Doba Fakulteta. 

Celovito razmišljanje za celovito poročanje: brez odnosov z javnostmi težko…

Organizatorji 18. SKOJ v spletni napovedi dogodka zastavljajo vprašanje za (vsaj) milijon evrov: »Kaj naj bi bili strokovnjaki za odnose z javnostmi v prihodnje: povezovalci, graditelji in vzdrževalci odnosov, komunikatorji, influencerji, strateški misleci, svetovalci, ali upravljavci različnih spletnih družbenih in družabnih omrežij?«

Odgovora nimam (vse opcije pa se berejo vsaj sprejemljivo, če ne kar logično in nujno!). Ponujam pa novo vprašanje, povezano s temo mojega prispevka na letošnji konferenci: »Ali in kako lahko strokovnjaki za odnose z javnostmi spodbudimo, načrtujemo, izvajamo in vrednotimo celovito razmišljanje, ki vodi k celovitemu poročanju v organizacijah?«.

IIRC (Mednarodni svet za celovito poročanje, ki združuje predstavnike gospodarstva, vlagateljev, upravnih organov in nevladnih organizacij ter strokovnjake za računovodstvo, revizijo, oblikovanje standardov, komuniciranje itd.) je prav pred nekaj dnevi objavil rezultate mednarodne raziskave o vplivih celovitega poročanja (angl. Integrated Reporting) v organizacijah: Realizing the benefits: The impact of Integrated Reporting. Kot da bi nam hotel pomagati pri iskanju odgovora na zastavljeno vprašanje.

Rezultati so prepričljivi: kar 92% anketiranih organizacij, ki je stopilo na pot celovitega poročanja, poroča o boljšem razumevanju in komuniciranju tega, kako ustvarjajo (ali uničujejo) vrednost za svoje deležnike, 84% pa jih poudarja bistveno izboljšanje kakovosti podatkov, ki so osnova za odločanje vodstev. Razumevanje, komuniciranje, priprava podatkov za odločanje… Je sploh kakšna možnost, da strokovnjaki za odnose z javnostmi v tej zgodbi (v celoti) izostanemo? 

Pa vemo, kako se lotiti celovitega razmišljanja in celovitega poročanja? Globalna pobuda, usmerjana prek IIRC, po eni strani prinaša bogat nabor strateških usmeritev (predvsem IIRC okvir za celovito poročanje, angl. International Integrated Reporting Framework). Po drugi strani pa ponuja konkretne primere iz celovito-poročevalske prakse organizacij iz 25 držav vsega sveta in najrazličnejših dejavnosti, ki so se vključile v pilotni program celovitega poročanja in pripravile poročilo o rezultatih svojega dela v 2013: The IIRC Pilote Programme 2013 Yearbook.

Nekatere slovenske organizacije na različne načine že orjejo ledino. Delčke konceptualnih pristopov tistih, ki se počasi, a odločno usmerjajo proti celovitemu razmišljanju in poročanju, bomo spoznali tudi v Portorožu…

***

Mag. Mojca Drevenšek je svetovalka v komunikacijski svetovalnici Consensus, kjer se v zadnjih letih ukvarja predvsem z načrtovanjem in izvajanjem komunikacijskih aktivnosti na področju energetike. Ker brez energije ni življenja (ali vsaj ne udobja sodobnega življenja), je prepričana, da je poznavanje z energijo povezanih dejavnosti in projektov ter razumevanje njihovega pomena za vsakdanje življenje posameznikov in delovanje organizacij ključnega pomena za odgovorno oblikovanje naše energetske prihodnosti. Ta pa pomembno vpliva na kakovost življenja ter izpolnjevanje njenih družbenih, okoljskih in ekonomskih predpostavk. Mojca je leta 1999 na FDV diplomirala na temo kriznega komuniciranja (in prejela fakultetno Prešernovo nagrado), leta 2004 pa magistrirala na temo pomena zaupanja pri komuniciranju o okoljskih tveganjih (in prejela nagrado Jos Willems Award, ki jo za najboljša podiplomska dela na evropski ravni podeljuje Evropsko združenje za raziskovanje v odnosih z javnostmi EUPRERA). Na Pravni fakulteti v Mariboru je leta 2012 zaključila študij prava in z odliko diplomirala na temo zakonske ureditve celovitega trajnostnega poročanja gospodarskih družb.

The Game Changer Generation: Millennials Force Companies & Brands to Reimagine Business Citizenship

MSLGROUP’s Future of Citizenship study in 17 countries with 8000 millennials clearly shows that Business Citizenship has been redefined in society more squarely focused on what today’s millennials (“The Game Changers”) see as the driving force for change today and tomorrow – Business. We call this Business Citizenship™ where today’s millennials NEED, not want companies and brands to lead the effort to solve the world’s most pressing social and environmental issues. In fact, their future depends on it as they have lost trust that governments can do it on their own. They also want businesses to make it easy for them to get involved in the change. They want to drive change together.

There are four clear themes coming out of the study all centered on the confluence of millennials’ Heads (rationale), Hearts (emotional) and Hands (actionable):

Today, Business Citizenship is less about talking and more about DOING. Millenials will force business to go beyond purpose and more strongly connect citizenship actions to what the business stands for.

Millennials expect businesses to get narrow and deliver tangible citizenship impacts now. For business, it’s less about long-term macro issues and more about short and long term micro issues.

Millennials no longer rely on governments to make a difference while business is on the sidelines just protecting the people and the planet in their business practices. They want business to lead.

Business Citizenship requires a new contract – a citizenship partnership with Millennials who expect to be a part of the change and understand that getting it done requires doing it together.

The MSLGROUP Future of Citizenship Global Study Data Proof Points

• 2 out of 3 millennials believe businesses should be getting involved in societal issues
• 70% believe businesses can make a greater impact addressing societal issues
• 60% support businesses that are helping on societal issues
• 65% recommend a company based on its involvement with society
• 67% wish it was easier to know which companies were doing good
• 58% want businesses to make it easier for consumers to get involved in societal issues

In Millennials’ Own Words

To better get into the heads and hearts of Millennials, MSLGROUP shared quotes from millennials captured from around the world – quotes that reflected the data in the study and further brought their expectations to life. Six quotes were shared with the 140+ attendees and four panelists.

“Our generation has witnessed the disastrous effects of what happens when businesses focus solely on profit. We see businesses that have incorporated a truthful purpose in their strategy as leaders of the future.” – Sarah, 27, U.S.A.

“Enough with big talks. It’s time for businesses to roll up their sleeves and get to work. It’s okay to start small, but to make sure your involvement is targeted, effective, relevant and actually needed.” – Xiang, 22, China

“It’s easier to believe the issues can be solved if they’re simpler, more tangible issues. Micro issues = macro credibility.” – Asya, 26, India

“We expect and demand a global footprint with local impact. Not just ‘help children in Africa.’ We want to donate a roof, schoolbooks. Something tangible and meaningful.” – Sophie, 29, Netherlands

“We’ve seen firsthand that government on their own are slow…businesses have resources available and are capable of making decisions quickly.” – Adrien, 24, France

“If we collaborate and join forces, we can make a big impact. We want to work on change. We want to work for a business that is making change. We want to vote to make a change and we want to get together with people to make a change together.” – Anne, 30, U.K.

Five Key-Takeaways:

1. The time for talking is over. It’s time to start moving on your ACTIONS. Millennials expect it.

2. Tell millennials what you are actually DOING, not just where you are going.

3. Give them plenty of OPPORTUNITIES to get involved in the journey.

4. Make it EASY for them to be INVOLVED along the way.

5. And they will reward you by becoming your ADVOCATE.

If you would like to discuss the MSLGROUP Future of Citizenship study in more detail or learn how the information can help you in your Business Citizenship strategies and communications, reach out to Scott Beaudoin @scott.beaudoin@mslgroup.com

Infographic with some key data points: http://visual.ly/future-business-citizenship

Actual MSLGROUP’s Future of Citizenship study report:  http://msl.gp/bizcitizenship 

Short video that overviews key findings and study data: http://goo.gl/8kF3uJ

***

Scott Beaudoin oversees MSLGROUP’s purpose-inspired brand building work across the globe working with tomorrow’s leaders to co-create platforms, programs and partnerships that not only deliver on purpose but also drive consumer participation and action.

Scott is an award-winning industry veteran with nearly 20 years of experience in corporate social responsibility, sustainability , cause marketing; and is a leading voice in the marketplace on purpose-inspired brand building.   He specializes in identifying and building upon the intersection of consumer’s passion and a brand’s functional and emotional benefits to drive brand affinity, equity, sales and “soul.”

Scott has created and supported several signature public relations platforms including Sodexo’s A Better Tomorrow Plan, Tampax’s Protecting Futures, Crest Healthy Smiles, the Yoplait Save Lids to Save Lives campaign, General Mills’ Box Tops for Education initiative, ConAgra Foods’ Feeding Children Better program and the CVS All Kids Can program which is the largest corporate initiative focused solely on supporting children with disabilities in the U.S.

Through his work Scott has received top industry honors including a PR News Corporate Social Responsibility Award, a PR News Platinum Award for Cause-Related Marketing, a Cause Marketing Forum Best Social Service/Education Campaign award, a Crystal Obelisk Award for Social Responsibility, a PR Week Campaign of the Year award and the Public Relations Society of America Silver Anvil.

Scott holds a communications degree from Arizona State University and spent five years as a Rocky Mountain Emmy award-winning reporter, anchor and producer early in his career.