Tamara Valenčič: HR ali komunikatorji – kdo je glavni?

 

Prejšnji teden so me komunikatorji našega lastnika prosili, da jim predstavim, kaj dobrega počnemo pri nas. Razlog? Rezultati raziskave o employee engagementu so pri njih slabi. Znašla sem se v sendvič poziciji: HR-jevci bemtijo čez komunikatorje in obratno. Jaz sem oboje. Kot bi zadela na loteriji.

 

PRSS IN SKZ končno za isto mizo!

Vsakdo verjetno ne more zadeti na loteriji. Pa saj tudi nima smisla iskati sreče tam, kjer si jo lahko ustvarimo sami. Zato tudi toliko bolj pozdravljam iniciativo, da komunikatorji in kadrovniki končno sedemo za isto mizo. Celo več, oblikujemo delovno skupino, iščemo sinergije in nove načine sodelovanja. Kje smo pa bili toliko časa?

 

LJUDJE = KOMUNIKACIJA = LJUDJE

Saj gre vendar za nesporno vzročno povezavo. Komunikacijo ustvarjamo ljudje in ljudje potrebujemo komunikacijo. Zatorej je povsem logično, da je interna komunikacija tesno prepletena z upravljanjem človeških virov. Nesporno gre za preplet potreb in dejanj, za graditev kulture preko obeh funkcij ter pridobivanje inputov s strani ljudi. Neprekinjeni krog.

 

KDO JE TOREJ GLAVNI?

Od nas? Nihče in vsi.
Ljudje so glavni. Podjetje je zgolj lupina, ki  s svojimi sodelavci postane subjekt. Rezultati so pod črto plod dela, počutja, veselja, čustev in energije sodelavcev. Pomembno je upravljanje z vsem naštetim, preko kadrovskih procesov, ki pa so zopet zgolj lupina, če jih ljudje ne poznajo, razumejo in živijo, celo soustvarjajo. Tukaj torej nastopi komunikacija. Kadroviki radi govorijo o informiranju, komunikatorji radi vzamejo stvari v svoje roke. Tako se ne bo izšlo. Z roko v roki, zavedajoč se, da je dobra kadrovska strategija vendarle ključni element poslovne strategije podjetja. Ta je vodilo internim komunikatorjem.

 

To je bilo moje zadnje sporočilo kolegom v Avstriji. Iz sobe me niso pospremili.

 

 

Kako pa komunikacijske težave rešujete v vašem podjetju?

*****

Tamara Valenčič je direktorica službe za korporativno komuniciranje in strateško upravljanje človeških virov na Si.mobilu. Je ena redkih v Sloveniji (pa tudi v skupini podjetij pod okriljem Telekom Austria), ki skrbi tako za HR kot tudi za korporativno komuniciranje. Pod njenim vodenjem je Si.mobil postal eden najboljših zaposlovalcev v Sloveniji, pa tudi prepoznan kot eno izmed podjetij z najboljšimi komunikacijskimi praksami. Brez dlake na jeziku.

Anja Komatar: Več glav več ve … iskren namen pa jih vodi do cilja

Navada je  železna  srajca,  pravijo. Pomislite,  ste že kdaj skušali odpraviti  kakšno razvado, s katero se neradi pohvalite? Se  morda  odpovedati kajenju,  čokoladi … ? Ali pa, še huje, ste si kdaj zadali cilj začeti s kakšno bolj zaželeno oz. zdravo navado, kar zna biti – roko na srce – pravi napor?

S podobno izkušnjo smo se soočili ob začetku kampanje Pozor(!)ni za okolje, s katero smo pred leti vrle kranjske mladeniče in mladenke želeli naučiti, da je razvrščanje odpadkov po koših za ločeno zbiranje odpadkov mnogo bolj zabavno kot brezumno odmetavanje vseh mogočih odpadkov v en samcat koš. Naloga, ki se je sprva bolj kot uspešnica zdela kot misija nemogoče, je v štirih letih pokazala spodbudne rezultate in nas opomnila, da še kako drži, da na mladih svet stoji.

Kampanja Pozor(!)ni za okolje družbe Goodyear Dunlop Sava Tires, katere namen je spodbuditi mlade k bolj zelenemu ravnanju z okoljem, je v štirih letih iz lokalne iniciative, ki je kranjske dijake učila ločevati odpadke, prerasla v vseslovenski projekt, ki dijake širom Slovenije vključuje v pestre aktivnosti povezane z okoljevarstvom. Uspeh, kakršnega organizatorji še sami nismo pričakovali, pripisujemo ustreznemu načrtovanju kampanje, odličnemu sodelovanju vseh partnerjev in pa, morda najpomembnejšemu – iskrenemu namenu vseh vključenih organizacij. Tri enostavne, vendar nepogrešljive sestavine.  

Načrtovanje – kjer se rodijo ideje

Nasveti, navodila, smernice, prepovedi … Vsakodnevno smo s strani vseh mogočih medijev bombardirani s sporočili neštetih kampanj, ki jih javnosti pogosto sploh ne potrebujejo in izzvenijo v prazno. Ali je kampanja sploh potrebna? Ali jo naša ciljna skupina sploh potrebuje ali bi bila ta le sama sebi namen? V času snovanja kampanje Pozor(!)ni za okolje se je v lokalnem okolju podjetja ravno uvajal koncept ločenega zbiranja odpadkov, pri čemer pa smo se z dobro prakso ločevanja odpadkov že lahko pohvalili v podjetju. Našli smo torej priložnost, da svoje znanje delimo z lokalno skupnostjo in se tako slednji predstavimo kot kredibilen partner, ki obenem še skrbi za okolje.

Ciljne skupine ne zasipamo z informacijami, temveč jo vključujemo: odgovoren si tudi ti!

Srednješolce, ciljno skupino kampanje Pozor(!)ni za okolje, »odlikujejo« že izoblikovana stališča in mnenja, zaradi česar so pogosto strah in trepet ozaveščevalnih kampanj. Enostavneje: pogosto jih le stežka prepričamo, da so tudi drugačna stališča vredna upoštevanja. Sami smo ta izziv premostili z nadgrajevanjem osveščanja in obveščanja ter dijake neposredno vključili v iskanje novih načinov varovanja okolja. Kaj boš danes naredil za okolje? Kako boš prispeval k cilju zmanjševanja porabe električne energije na tvoji šoli? Zapiši to v EKOnačrtu! Kako dobri ste ti in tvoji sošolci v ločevanju odpadkov? Obisk EKOmisije je blizu! Odgovornost tako ne ostane le na profesorjih in starših; dijaki so vključeni v aktivnosti in morajo prevzeti svoj del odgovornosti varovanja okolja. Tekmovanja so zgolj dodatna spodbuda: trud dijakov in njihova zavzetost lahko šolo popeljeta do nagrade.

Vključevanje partnerjev in njihova angažiranost sta temelj delovanja

Več glav več ve. To se je zagotovo pokazalo tudi v naši kampanji, ki temelji na partnerstvu štiriinštiridesetih institucij s področij šolstva, lokalne uprave, ravnanja z odpadki in zdravstva, skupna točka, ki povezuje vse, pa je skrb za okolje.  Enakovredna vključenost partnerjev ustvarja prostor za diskusijo, kjer se porodijo mnoge ideje, kako kampanjo izboljšati, kaj storiti za še večjo vključenost dijakov in podobno. Partnerji v kampanji sodelujejo prostovoljno in skozi različne aktivnosti širijo svoje strokovno znanje med vse sodelujoče. Redne delavnice, na katerih izmenjujemo izkušnje in mnenja, nas vseskozi povezujejo in ustvarjajo močne vezi ter sinergijo, kar je le še dodatna prednost tovrstnega načina vodenja kampanje.

Ne smem pozabiti še na najpomembnejši drobec, ki nam povrne zaupanje v naš svet: iskren namen. Seveda želimo z večino kampanj in nenazadnje tudi z večino naših dejanj pridobiti neko korist, pa naj bo to iskrica občudovanja v očeh naših najmlajših ali pa ugled podjetja v lokalni skupnosti – dokler bomo to počeli z mislijo na skupno dobro, lahko dosežemo vse. 

Kakšen pa je vaš pogled na odgovornost in aktiviranje mladih pri naravovarstvenih projektih? 

***

Anja Komatar kot specialistka komunikacij v družbi Goodyear Dunlop Sava Tires vodi kampanjo Pozor(!)ni za okolje. Kampanja je bila nagrajena s priznanjema za komunikacijsko odličnost EMErald in Zlato pero ter uvrščena med finaliste Evropske nagrade družbeno odgovornih podjetniških praks med velikimi podjetji.

Matjaž Klipšteter: VSE JE ŠOL NRBOAE!

Zdboga je prpertosa. Gsopa je hiolda prdino v sžlubo. Vnesto je ojpravalla sovje dleo. Vasko jruto je pbrearla, kaj pšijeo, pkožaejo in poevjo o njneem peodjtju v miedjih. Po sžlubi je šla (dloker ni pvrič riodla) na kvao s praijeljticami in poramkljala o tračru dvnea. Pteom se je zdgoil inerntet in vse je ptojsaalo hijštree in hijtršee ona pa vse bloj urjtuena in zndmeea. Nejna mšlaja stresa jo je paovbila na Mspyace pa se ji je zldeo btasuto. Čez naekj čsaa jo je pjrijaelicta pobvaila na Fabecook in mlao zaetm še šef na Lnkeid in. Ko se je po dgrui nčsenostoi vnilra v sžlubo, je mroala ptvrezei sžluenbo satrn na Foabceoku (satrn ima že 18000 lkajov), zatčei titatvi o nvostioh v ztooehnibki in dakvrat tendesko naspiati nkeaj zaimivenga za šfeov bolg (ki se mu več ne da nabjloj aampk je v rdeu, da bolg žvii, ker že kaj…). Perd demva meecemsa je blia v šloi od hrčee, ker so jo soolcši zaltrretmiali na fseju. Fjraer jo je psutil lnai »ker bo vezl eno, ki je oflinfe«. Zečevr lkia in popravljsa. Krveatina je, ko v stoobo zčveer šrikta in ko za biožč pjošila vočilša sodkroniom.

Vešč mi je / Kmtoeniraj / Dlei z oltasimi

To je vešč obseam: Po mjoe nbenemou

***

Žajtam Retetšpilk včasih kaj napiše, kar je lažje razumeti kot prebrati. Avtor sporoča (in se hkrati opravičuje), da če to v vašem primeru ne drži, besedilo preberite tretjemu in si ga pustite tolmačiti.

Desetletje vodi Agencijo www.taktik.si/ (prej Futura PR) Dobri dve desetletji je v »poslu«.

Andrej Pompe: Ali lahko I FEEL SLOVENIA 'premaga' državne simbole Slovenije?

»Ne more!«, bodo rekli zagrizeni konservativci. »Seveda!«, bodo rekli optimistični strategi. »Mogoče.«, bodo rekli skeptični analitiki. »Sčasoma bo mogoče in bo nadvse koristno!«, bodo rekli vsi, ki vidijo Slovenjo kot prepoznavni biser na svetu, ki mu nič ne konkurira.

Redko kdo ve, da je I FEEL SLOVENIA (v nadaljevanju IFS) nekakšen nadomestek stavka 'Made in Slovenia' in da ni neko nadaljevanje Lipovega lista ali zamenjava za Štiri rožice. Seveda bi si vsi želeli, da bi bil uspešen kot Lipov list in da bi ne vseboval slabosti Štirih rožic. Kakorkoli, v začetku so njegove odlike prepoznali na področju turizma, kjer se je v nekaj letih odlično prijel v tujini, doma pa še orje ledino. Pred kakšnim letom ali dvema so ga začeli odkrivati še v slovenskem športu (I FEEL BASKETBALL, SP v nogometu). Dlje z njim doslej še nismo prišli, a se intenzivno dela na tem.

Najpomembnejše je spoznanje, da IFS predstavlja Slovenijo. Pomembno je tudi zavedanje njene vloge: je identifikator Slovenije, vendar ne na način kot to počno institucionalni, strogi, brezosebni (z izjemo Triglava) državni simboli. IFS je prenašalec čustev, ki se porajajo ob kakršnihkoli pozitivnih stikih kogarkoli s Slovenijo in njenimi vrlinami. Žal Slovenija v času osamosvojitve ni prepoznala priložnosti, ki jih ponujata pristopa, uporabljana v Kanadi in Švici. Kot nekakšen deus ex machina se je tako pojavil IFS, ki rešuje prepoznavnost in sporočilnost Slovenije.

IFS je tržna znamka polna emocij in sporočil. Nekatere to moti, še posebej finančno-ekonomske ali recimo znanstvene sfere. Ti se predvsem bojijo poudarjene besede LOVE. Vsi ti in še mnogi drugi  pozabljajo, da znamka komunicira s svojo simboliko in da se besede kaj hitro izgubijo v višjih in širših pomenih (kdo danes sploh še pomisli kaj pomenita besedi 'Rolling Stones'). Je pa res, da je popularizacija znamke trd oreh.

 IFS je naletel na določen odpor Slovencev, ker so ti v smislu nacionalne zavesti odklanjali uporabo angleškega jezika. S tega stališča se z njimi popolnoma strinjam, vendar moram opozoriti na drugo dejstvo, ki je za uspeh Slovenije močnejše: Slovenija je majhna, še vedno mlada država, ki si svoje mesto in prepoznavnost v mednarodni sceni še vedno išče. S pomočjo hitro prepoznavne in zapomljive simbolike nam bo hitreje uspelo. Poudarim naj še, da simbolika ne obstaja samo v vizualijah, marveč tudi v znakih utelešenem stavku. Tako se komunikacijska moč IFS še stopnjuje in vešči komunikatorji  ter vsi, ki so ponosni na slovensko poreklo, jo bodo znali izkoristiti.

Zelena je naša barva, romboid je naš konstrukt, ljubezen (pa čeprav v angleščini) je znotraj imena naše lepe dežele, v stavku se referiramo na občutke. Povejte mi še eno državo, ki je uspela najti tako originalno formulo komuniciranja. Povejte mi en dober razlog, zakaj IFS nima smisla. Ali lahko zanikate dejstvo, da se danes države morajo tržiti, če želijo pridobiti investicijska sredstva, turiste, če si prizadevajo za kulturno izmenjavo, če želijo izpostaviti sposobnost možganov, inovativnost, šport in še kaj. Če ste mnenja, da vam IFS škoduje, potem ga ne uporabljajte. Prepričan pa sem, da se ne smemo sramovati slovenskega porekla in če je temu tako, potem bodimo ponosni, da imamo »nekoga« (to je IFS), ki lahko preraste meje trženja in se preseli v simboliko identifikacije, kot je to uspelo Švicarjem in Kanadčanom. Zato ga uporabljajmo vsepovsod, kjer so pozitivne vibracije Slovenije.

Kaj pa vi menite o znamki ''I feel Slovenia''? 

*** 

Andrej Pompe je strokovnjak za znamke in znamčenje, strateške tržne komunikacije in svetovanje v okviru BrandBusinessSchool. Skrbi za odličnost komunikacij domačih in svetovno znanih tržnih znamk. Na dosedanji profesionalni poti je deloval kot tržni raziskovalec, vodja sejemske dejavnosti, direktor projektov in marketinški direktor. Leta 1991 je soustanovil agencijo Formitas ter desetletje in pol kreativno direktoroval. Je predavatelj, moderator, mentor, snovalec študijskih programov in avtor številnih strokovnih prispevkov v marketinški literaturi. Že več kot desetletje predava inovativnost in marketing na fakulteti ter višji šoli GEA College. Podpisal se je pod dve knjigi Vodnik po marketinški galaksiji ter Ustvarjalnost in inovativnost. Trenutno je zanj najbolj aktualen projekt razširitve uporabe znamke I FEEL SLOVENIA na celotnem spektru delovanja Republike Slovenije. Sodeluje z Uradom za komuniciranje RS. Znamka je doslej uspešno implementirana na področju turizma.

Dejan Verčič: Kako se povleči iz depresije?

Vzdušje v Sloveniji je duhamorno. To kažejo tudi podatki letošnjega Evropskega komunikacijskega monitorja :  v stroki odnosov z javnostmi so prav Slovenci med vsemi Evropejci najbolj pesimistični glede svoje poklicne prihodnosti.

Vprašanje je – seveda – zakaj? Lahko, da je cela država zamorjena. Morda pa gre še za kaj drugega. V nedavno zaključenem Evropskem projektu za komunikacijske veščine in inovacije  smo ugotovili, da so za komunikacijske direktorje zaželene naslednje osebnostne lastnosti:

• INTEGRITETA
• POGUM IN PRIPRAVLJENOST NA TVEGANJE
• EMPATIJA, ISKRENOST, INOVATIVNOST, KREATIVNOST, UČLJIVOST IN  USMERJENOST NA REZULTATE

V kolikšni meri nas te lastnosti opisujejo? Na prvi pogled se mi zdi, da so te lastnosti v nasprotju s slovenskim narodnim karakterjem. Zatorej je prvi korak k ozdravljenju poklicne depresije izstop iz okoljske duhamornosti. Zadati si je potrebno tri vodila:

1. Delaj to, kar misliš, da bi moral, in misli, kar delaš   

Slovenci smo ponižen in oblasti ustrežljiv narod. Delamo, kar moramo in potem za vogalom kritiziramo. To je precej bedasto početje, ki v znanjski družbi znižuje možno produktivnost, pa še vse skupaj nas dela nesrečne in nevoščljive. In ker ne delamo to, kar mislimo, delamo brezglavo. Rezultati pa so temu primerni.

Če bi slovenski praktiki odnosov z javnostmi svoje delo opravljali z dolžno integriteto, bi ne bilo toliko naših naročnikov v zaporu ali pa na poti vanj. Slovenijo, kakršno imamo, smo soustvarili in sami se moramo vprašati, kako se in jo lahko spremenimo. 

  

2. Brez tveganja ni nagrade

Slovenci smo navajeni, da se glavo, ki se dvigne nad povprečje, reže, petelina, ki prezgodaj zapoje, pa skuha v juho. Zato se znamo povleči v svoje doline in skriti v svoje gozdove po hribih, kjer nas drugi pustijo pri miru; a medtem, ko se mi skrivamo, oni hodijo po glavnih cestah in plovejo po glavnih rekah. Prav zato smo imeli takšne probleme s slovenjenjem svojih mest (ki so dolgo bila, čeravno pri nas, tuja), prav zato smo zaljubljeni v svoje vasi.

Če si ne bomo tudi v odnosih z javnostmi upali več, potem si več tudi ne zaslužimo. Če bo Slovenija prihodnje leto res edina država na svetu, ki bo še naprej gospodarsko nazadovala, potem politični, gospodarski in družbeni voditelji pri nas niso vredni počenega groša. Mi pa jim služimo. Zakaj? Za ljubi kruhek.

3. Sprosti se, igraj in zmaguj

 Ponižnost in malodušje nas delata zadrte. Sovražimo vse tujce, one, ki so nam vladali, in one, nad katerimi smo se znašali mi. V svetu, ki nagrajuje najbolj odštekane, smo izštekani. Pri nas še vedno najbolj cenimo pridnost in poslušnost. To nas je delalo dobre tlačane in delavce, a nas pušča povsem neprilagojene v znanjski družbi, ki nagrajuje lahkotno igranje in voljo do zmage, ki nas poganja naprej brez zunanjih biričev.

Svet moramo čim prej začeti jemati precej manj resno, kot so nas učili. Moramo se igrati, sprehajati, seliti, preizkušati več in igrivo zmagovati. Ni res, da je vse okoli nas črno in da se bliža sodni dan. To so izmišljotine za delanje pohlevnih tlačanov, ki jih moramo vreči skozi okno.  Svet je lep in naša edina dolžnost je, da v njem uživamo in čim več užitkov privoščimo še drugim. To je vse.

Zgornja navodila so namenjena poklicnemu razvoju praktikov v odnosih z javnostmi. Potem, ko jih ponotranjimo sami, pa jih lahko gremo uresničevati še k našim naročnikom.

Se z avtorjem strinjate? Kako pa vi gledate na situacijo v Sloveniji? 

***

Dr. Dejan Verčič je profesor za odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Ustanovil in vodil je Slovensko tiskovno agencijo (STA), agencijo Pristop, sodeluje pri nastajanju Portala za napredno komunikacijsko izobraževanje (www.p4ace.eu) in že dvajset let organizira mednarodni simpozij o odnosih z javnostmi – BledCom (www.bledcom.com). Po novem letu kot Fulbrightov štipendist odhaja na Dan Diego State University v ZDA.