Dragan Barbutovski: Nove pasti MultiPRaktiKOM-a

Z ekipo, s katero delam, smo zadnjič razpravljali o tem, ali v svoji biografiji za SKOJ omenim, da sem tudi ‘pisec pritožbenih pisem’. Prevladalo je, da naj to omenim in ta blog mi daje priložnost, da to obrazložim.

Kakšna je pravzaprav povezava med EUmultiPRaktiKOM-om in pisanjem pritožbenih pisem? Pravice potrošnikov so, če odmislimo, da ta porfelj vedno dajo komisarskim rukijem, eno redkih področij, kjer so dosežki EU jasni in oprimerljivi za evropske državljane ter zato lahko skomunicirani.

Na tiho je nastala mini brigada potrošnikov, ki, kot je to elokventno zapisal Miha Mazzini v svoji nedavni kolumni za planetsiol.net, ‘ne vzamemo in požremo vsako govno, ki nam ga dajo’.

Tisti, ki me poznajo, vedo, da sam nisem v tej kategoriji. Mi moj aktivistični duh, ki se je izoblikoval v več kot desetletnem prostovoljenem delu za Amensty Interntional Slovenije in je gonilo mojega komunikacijskega dela, tega preprosto ne da. Zato se vedno oglasim.

S stališča MultiPRaktiKOMa, ki je poleg kopice drugih nalog nemalokdaj zadolžen tudi za odnose z uporabniki in na mizi katerega pristanejo pritožbena pisma, brigada novih osveščenih potrošnikov predstavlja dvojni problem:

 

1.    Organizacija smo ljudje

Ko marketinški oddelki z velikim veseljem polepijo kombije (velikokrat celo ne lastnega voznega parka, ampak podizvajacev, ki z etosom podjetja nimajo prav veliko) z CGP podjetja ali izdelka, to naredijo s popolnim zavedanjem potenciala prepoznavnosti. A komuniciranje ni enosmerno – prav vsak voznik tako polepljenega kombija komunicira v imenu organizacije. S kretensko vožnjo na neposreden način namreč drugim sporočajo etos te organizacije – ki pa morda ni tak, kot si MultiPRaktiKOM želi.

Direktor Kemoplasta je na primer to dojel – ne samo da se je opravičil, ker je njegov zaposleni z neprimerno vožnjo in telefoniranjem med vožnjo skoraj povrzočil nesrečo v trojanskem predoru, natančno je naštel ukrepe, ki so jih sprejeli, da se kaj takšnega ne bo ponovilo. Kapo dol!

A drugi (še) niso dojeli: ko mi je mulc iz centra za pomoč naročnikom Mobitela preko Twitterja glede spremembe obračunskega interval napisal: “Gre za našo poslovno odločitev!”, je samo prekopiral obnašanje svojega nadrejenega, verjetno enega od tistih horizontalnih managerjev, ki jih je Miha opisal v prej omenjeni kolumni –uporabniki nas ne brigajo.

Meni najbolj pri srcu pa je primer slovenske podružnice varnostnega podjetja G4S – njihov varnostnik mi je na ljubljanskem letališču v obraz zabrusil: Ni moja naloga, da sem prijazen! in Ne uporabljam besede prosim, ker to spodkopava mojo avtoriteto. In to za storitev, ki me vsak teden stane okoli 15 evrov. Direktorjev izgovor je bil briljanten – varnostnik je upošteval standard operating procedures. Če v SOP-u največjega varnostnega podjetja na svetu, piše, da so varnostniki lahko neprijazni, potem pa res nič ne morem. Aroganca najvišje stopnje!

Kaj je torej poanta teh primerov? Ni dovolj samo to, da vsemogočno bitje z imenom MultiPRaktiKOM pozna vse več področij dela v določeni organizaciji, ampak to, da je danes komunikator etosa podjetja čisto vsak zaposlen. Časi ekskluzivnosti komuniciranja iz silosa z imenom ‘Služba za odnose z javnostmi’ so končani. Če že vsak zaposlen ni Multi, je pa vsaj PRaktiKOM.

2.    Organizacija je transparentna in poštena

 

Kaj pa novo generacijo potrošnikov najbolj požene, pa so skrivalnice, ki se jih grejo organzicije.

Ko mi Unicredit banka s priporočeno pošiljko (in povratnico!) pošlje odgovor na mojo pritožbo, da naj mi razložijo postopke nadlegovanja strank po telefonu zaradi nepomembnih zadev, se sklucuje na neko nedefinirano bančno regulativo. In na moje vztrajanje, da naj citirajo zakonodajo, le priznajo, da gre zgolj za njihovo interno pravilo, ne regulativo Banke Slovenije.

Ali pa ko Adria Airways že okoli poldneva ve, da bo njeno večerno letalo v Bruselj zamujalo najmanj štiri ure, ker se je zaradi npr. ruske birokracije zataknilo nekje v Moskvi, me štiri ure  na vsakih 15 minut ‘fopajo’ z informacijo, da bodo naslednjo informacijo dali čez… 15 minut! In to ob tem, da so še preden sem prišel na letališče, vse to vedeli, ker so že naročili sendviče in pijačo, ki mi jo morajo dati po EU uredbi ob zamudah, večjih od treh ur. Kot da lahko letalo štirurno zamudo nadoknadi s tem, da pilot malo bolj pritisne na plin.

Pa to ni moja kaprica – nedavna raziskava, ki jo je objavila agencija Cohn & Wolfe, pravi natanko to –‘poštentost in transparentnost’ sta pri odločitvi za nakup na tretjem mestu za ‘ceno’ in ‘kakovostjo’. Če citiram ugotovitev avtorjev: “Javnost vam bo oprostila za napake, ne pa za njihovo prikrivanje”.

Če sklenem, a ni zanimivo, kako brez težav vrnemo pokvarjen izdelek nazaj v trgovino, s pritožbo na kvaliteto storitev pa imamo težave. Nova generacija EUMultiPRaktiKom-ov je opremljena z dovolj znanja, da se bližajo prave spremembe.  

 

***

 

Dragan Barbutovski zadnjih 18 let deluje na področju strateškega in političnega komuniciranja, uradnih odnosov z javnostmi in komunkacijskim svetovanjem. Izkušnje nabira med Brusljem in Balkanom, Evropsko unijo in osveščanjem javnosti, komunikacijskimi strategijami in družabnimi mediji, informacijskimi središči in globalnimi trendi, novinarstvom in aktivizmom, komercialnimi in socialnimi kampanjami, nevladnim sektorjem in multinacionalkami. Bil je tiskovni predstavnik EU v Sloveniji in evropske Slovenije v EU, leteči govorec Pakta za stabilnost v JV Evropi, predsednik Amnesty International Slovenije, public affairssvetovalec Weber Shandwick Brussels, vodja projekta EU Perspective in Kosovo in strateg kampanje 'Open Your Eyes Kosovo'. Vmes pa radijski in TV novinar ter pisec člankov, komentarjev in pritožbenih pisem.

Družbena odgovornost ali Zgodba o Miški

Nekoč sem dobil škatlo, malo večjo od A4, ena njena stranica se je končala v obliki simpatične miške. V njej sem pridno odlagal ves novinarski odpadni papir. Samo papir. Nekega dne sem opazil čistilko, ki je 'miško' marljivo izpraznila v veliko vrečo z vsemi ostalimi smetmi. 

Bil sem okolju prijazen.  

Med umivanjem zob sem pred leti začel dosledno zapirati pipo. Mesece kasneje sem izvedel, da v času mojega krtačenja zob neka velika tovarna v prazno iztoči 20000 litrov čiste vode. Jaz pa dva.

Bil sem okoljsko ozaveščen.

 

Jogurtove lončke sem se dolgo privajal izpirati pred metanjem v reciklažo, da bodo lahko nekoč material za nekogaršnji flis. Gledal sem dokumentarec, v katerem iz giga prodajaln svetovnih trgovskih verig z buldožerji nakladajo prehranske izdelke z embalažo vred – za na deponijo.

Bil sem trajnostno naravnan.

Na 'Pomežik soncu' sem nakazal 50 EUR za letovanje otrok, država pa je leto kasneje ukinila subvencijo za prehrano šolskih otrok.

Bil sem dobrodelen.

 

Vsako jutro sem pozdravil Toneta v Miklošičevem parku, po oceni enkrat na dva tedna sem mu dal tudi nekaj drobiža.

Bil sem dober.

 

Potem pa je nastopil čas plezanja po družbeni lestvi, postal sem odgovorni urednik, in vse tisto od prej je bilo pozabljeno. Saj veste – passé, Past Tense. Hitro sem izbral še en pridevnik, ki se je dobro podal tituli, in tako v sodobni maniri postal družbeno odgovoren odgovorni urednik družbeno odgovornega medija, radijskega programa.

Končno sem torej postal družbeno odgovoren!

Po shemi - odgovornost v titulo, pozdrave za Toneta v PR, ljudi v HR ali pač v upravljanje človeških virov, socialo pa na socialna omrežja – rezultat ni mogel biti daleč. Hitro bomo postali vsaj družini prijazno podjetje, potem pa naprej. In vse skupaj se utegne še dobro prodati.

 

Potem pa je prišla miška, ne tista s škatle za star papir, ampak ena druga, super miška, Sapramiška! In prinesla Botrstvo…

 

 

Poslušalke in poslušalci jokajo ob radiu, marketingarji si oblizujejo prste, vsi bi bili donatorji in botri.

Mokre sanje odgovornega urednika? Ne. Nelagodje, malo strahu in jeza.

Nelagodje zato, ker je odziv z vseh koncev gromozanski.

Strah zato, ker čisto 100-odstoten pa, kot nikoli, tudi tokrat nisem, ali je namreč prav, da kot javni nacionalni radio to delamo na tak način in ali vse delamo prav?

Jeza pa ob pomisli, kaj počno bolj poklicani od mojih radijskih kolegov, da namreč to preprečijo ali rešijo sistemsko, ne z radijskimi zgodbami otrok in s 30 evri od botra na mesec?

 

Zdrznem se ob pridevniku svojega naziva - odgovorni. In si morda končno znam odgovoriti na vprašanje, kaj je družbena odgovornost. Da razumem stavek razredničarke 2. a: »Zdaj bo ena mamica otroka v šolo spet hodila iskat pred kosilom…«. Ne le, da ga kot človek razumem, ampak kot odgovorni radijski urednik kaj tudi premaknem.

 

***

 

Mirko Štular je odgovorni urednik Vala 202 na Radiu Slovenija. Še zdaj išče odgovor na vprašanje, kaj je družbena odgovornost in kako se jo na radiu doseže.

 

Božidar Novak: Odnosi z javnostmi so poezija. Kapitala in dela.

Kaj je bilo najtežje od 1986?

Ne vojna za Slovenijo, ko smo novinarje New York Timesa, BBC-ja in ostale vozili po vojnih jarkih med Šentiljem in Radgono. Tudi ne, ko smo prevzemali Union za Laško in zaradi nacionalnega interesa skregali državo. Ni bilo hudega, ko smo vodili volilne kampanje doma in v tujini. Ko smo zmagali, je bil zaslužen kandidat. Ko smo zgubili, smo bili krivi mi, svetovalci. Ni bilo težko, ko smo v Bruslju izvajali lobistične storitve za Hrvaško elektro gospodarstvo. In razlagali, da je Hrvaška atomska država, ker ima polovico nuklearke v Krškem. Ali, ko smo izobraževali piarovce kosovske in bosanske vlade. Ko smo pripravljali načrt kriznega komuniciranja za Croatio Airlines. Ali Pošto Slovenije. Ali Luko Koper. Ali Zakon o sanaciji TAM. Ali Nafte Lendava.  Prav tako ne, ko so nam vsake toliko priprli koga od naročnikov. Ali sedaj bivših naročnikov. Ni bilo težko, ko smo pripravljali knjigi Krizno komuniciranje in Lobiranje je vroče. Skorajda iz zraka. Iz nič. No, imeli pa smo odlične ameriške učitelje in balkansko prakso.

 

Najtežje je mami razložiti kaj počnemo.

Najtežje je bilo nekaj povsem drugega. Doma mami razložiti kaj počnemo svetovalci za odnose z javnostmi. Še vedno imamo težavo razložiti kaj počnemo. Nekoč, v osemdesetih nikakor nismo mogli razložiti mami, kaj počnemo svetovalci za odnose z javnostmi. Danes tega ne znamo razložiti hčerki. Vmes je minilo sedemindvajset let. 27.

 

Moder piarovec je tisti, ki zna v enem stavku povedati mami kaj počne. Ne to, da skrbimo za ugled. Podjetja, posameznika. Organizacije. Ker je po dr. Formbrunu 1% padca ugleda enak 3% padcu vrednosti podjetja. In da imamo na razpolago več kot  tri sto komunikacijskih orodij. Od novinarske konference, do govoric, tviterja… Tako zna vsak razložiti. Najljubša razlaga, ki sem jo slišal se glasi: Ko imajo bogati težavo s publiciteto, pokličejo mene, ki jim izziv poceni rešim. Res duhovita razlaga. Vsaj bila je v konjukturi.

 

Sam imam najraje zgodbo, da so odnosi z javnostmi poezija. Kapitala in dela. Filozof Kant je zapisal, da sicer nekje obstaja temeljna realnost. A ne doživljamo je neposredno. In kaj je lepšega, kot biti pesnik in graditi percepcijo? V službi kapitala in dela.  Da so odnosi z javnostmi poezija, sem zapisal v Marketing magazinu in knjigi Prestolnica. Celo filozofi so se v to vpičili. Le čevlje sodi naj kopitar. Vezjak pa jih naj zaveže. 

Kako pa vi mami razložite, kaj počnete?

 

****
 

S PRjem se ukvarja od leta 1986, ko je ustanovil SPEM. Je pisatelj in podjetnik. Avtor petih knjig. Prevaja poezijo, kajta in smuča. Je predavatelj na Londonski šoli za odnose z javnostmi in diplomant Harvard Business School. Objavlja v Večeru, Delu, Financah in Marketing magazinu. V gimnaziji je prejel Prešernovo nagrado za poezijo. Bil je prvi predsednik Zbornice (agencij) za odnose z javnostmi.

www.bozidarnovak.si

Domen Savič: Ste že odpustili Marka Zuckerberga?

Nate Elliot, eden od raziskovalcev svetovno znanega podjetja Forrester, ki se ukvarja z marketinškimi raziskavami, je pred kratkim na svojem blogu objavil zapis z jasno poanto. »Mr. Zuckerberg, Facebook is failing marketers.«

V svojem prispevku trditev utemeljuje s nizkimi konverzijami na omrežju Facebook, z ogorčenjem opozarja na nepravo usmeritev Facebook omrežja in se zgraža nad nizkim CTR Facebook oglasov. Svoj prispevek zaključi z grožnjo – Če se Facebook ne bo spremenil, ga marketingaši ne bodo več jemali resno.

Prispevek je mišljen resno, čeprav sem najprej dvakrat preveril, če se slučajno ne nahajam na spletišču The Onion – satiričnem portalu, ki dezinformacije plasira v obliki dobro pripravljenih novinarskih prispevkov in tako zavaja celoten svet. Stvar je namreč bizarna – od kdaj je orodje krivo za svojo slabo uporabo? Kdo je dejansko odgovoren za strategijo komuniciranja vašega podjetja? Mark Zuckerberg ali vi?

S kladivom nad torto

S hitrim razvojem vedno novejših spletnih tehnologij za tako ali drugačno uporabo smo pozabili na osnove komunikacijskih teorij, ki so primarno gradile na odnosih med komunikatorji in poslušalci, ne pa na orodjih za komunikacijo.

Vedno bolj smo se in se še vedno zatekamo z tehnodeterminističnim teorijam komunikacije, kjer prvo violino igrajo orodja za sporočanje in ne sporočila sama. To se je zgodilo s spletnimi dnevniki, to se je zgodilo z družabnim spletom in to se bo dogajalo tako dolgo, dokler bomo mi to »kladivo« vedno znova uporabljali za razrez »torte«.  

Zadeva je postala res smešna – ne samo, da orodje uporabljamo z napačnim namenom, da ne razumemo uporabnikov in da nimamo niti malo občutka za dvosmerno horizontalno komunikacijo – sedaj se pritožujemo še nad orodjem, ki nam to omogoča!

Nazaj na drevesa

Po mojem mnenju je bila največja napaka spletnega komuniciranja storjena tisti trenutek, ko smo komunikologi primat tega področja prepustili tehnologom oziroma tržnikom.

Katastrofalne posledice vedno hitrejšega tempa uvajanja novih komunikacijskih orodji na spletu, neuspešno zasledovanje občinstva, ki v vsakem orodju vidi orodje za beg pred oglasnimi sporočili, prodajnimi nagovori in posiljevanjem s kliki, všečki in kar je še tega so lahko vidne v vsakodnevnem spletnem življenju in nič ne kaže, da bi se trend nesmiselnega in brezplodnega komuniciranja ustavil.

Krivda je seveda na naši strani in ne strani informacijsko-tehnološke industrije, ki izdelke snuje in proizvaja z željo po čimvečjem zaslužku. Komunikologi bi morali biti tisti, ki bi končno prekinili s slepim sledenjem in kontekstualiziranjem tehnoloških trendov in se vrnili nazaj na drevesa. Kjer smo komunicirali z namenom, bili sposobni oceniti kakovost komunikacije in na enostaven način izmerili učinke komunikacije.

Kaj pa konkurenca?

Eden pogostejših razlogov, zakaj je v podjetju potrebno uvesti spletno prisotnost, je konkurenca. »Prehitevajo nas po desni!«, »Orodja so brezplačna, mi pa jih ne izkoriščamo!« in »Dajmo poskusit, saj nas nič ne stane!« so trojica klasičnih izgovor, s katerimi vodilni v podjetjih upravičujejo spletno prisotnost. Ste opazili?

Nobeden od razlogov se ne ukvarja s podjetjem in njegovimi izdelki, ampak vsi v spletni prisotnosti vidijo neškodljiv in brezplačen dodatek marketingškemu oddelku brez izrazitih prednosti. Še več – dopustili smo, da nam ritem narekuje konkurenca in da od nje postanemo popolnoma odvisni. Izpeljava tega sklepa je logična – kako bomo kadarkoli občinstvu ponudili karkoli novega, drugačnega, boljšega ... če se bomo neprestano ozirali naokoli in se spraševali, kaj delajo drugi?

Še več – z dupliciranjem identičnih komunikacijskih pristopov s stališča uporabnika delamo dvojno škodo. Z eno potezo namreč trivializiramo svojo komunikacijsko kampanjo in hkrati v potrošniške možgane vnašamo zmedo zaradi nerazpoznavnosti. Vsi drugačni, vsi enako skomunicirani dobi v tem primeru zelo slabšalen prizvok.

Kaj pa uporabniki?

Izkaže se, da so uporabniki zelo senzibilizirani in na enostaven način izklapljajo določene tipe sporočil, ki so jim izpostavljeni na spletu. Več sporočil določenega tipa se pojavlja, večja je verjetnost, da ga bodo uporabniki enostavno spregledali. Stvar je seveda preprosta – snovati je potrebno tak tip sporočila, ki ga uporabnik ne bo spregledal, ki se mu bo vtisnil v spomin in ki ga bo na srednji ali dolgi rok vedno znova povezal z vašo blagovno znamko.

Naredite si torej uslugo. Odpustite Marka Zuckerberga, posvetite se lastnim uporabnikom in ugotovite, kako bste z njimi izoblikovali edinstveno komunikacijsko vez, ki bo v korist njim in vam. Ne glede na to, s katerim orodjem jo boste izvajali.

 

Kako pa vi gledate na oglase na facebooku?

***

Domen Savič je komunikolog, ki mu opisi ne gredo.

 

Tamara Valenčič: HR ali komunikatorji – kdo je glavni?

 

Prejšnji teden so me komunikatorji našega lastnika prosili, da jim predstavim, kaj dobrega počnemo pri nas. Razlog? Rezultati raziskave o employee engagementu so pri njih slabi. Znašla sem se v sendvič poziciji: HR-jevci bemtijo čez komunikatorje in obratno. Jaz sem oboje. Kot bi zadela na loteriji.

 

PRSS IN SKZ končno za isto mizo!

Vsakdo verjetno ne more zadeti na loteriji. Pa saj tudi nima smisla iskati sreče tam, kjer si jo lahko ustvarimo sami. Zato tudi toliko bolj pozdravljam iniciativo, da komunikatorji in kadrovniki končno sedemo za isto mizo. Celo več, oblikujemo delovno skupino, iščemo sinergije in nove načine sodelovanja. Kje smo pa bili toliko časa?

 

LJUDJE = KOMUNIKACIJA = LJUDJE

Saj gre vendar za nesporno vzročno povezavo. Komunikacijo ustvarjamo ljudje in ljudje potrebujemo komunikacijo. Zatorej je povsem logično, da je interna komunikacija tesno prepletena z upravljanjem človeških virov. Nesporno gre za preplet potreb in dejanj, za graditev kulture preko obeh funkcij ter pridobivanje inputov s strani ljudi. Neprekinjeni krog.

 

KDO JE TOREJ GLAVNI?

Od nas? Nihče in vsi.
Ljudje so glavni. Podjetje je zgolj lupina, ki  s svojimi sodelavci postane subjekt. Rezultati so pod črto plod dela, počutja, veselja, čustev in energije sodelavcev. Pomembno je upravljanje z vsem naštetim, preko kadrovskih procesov, ki pa so zopet zgolj lupina, če jih ljudje ne poznajo, razumejo in živijo, celo soustvarjajo. Tukaj torej nastopi komunikacija. Kadroviki radi govorijo o informiranju, komunikatorji radi vzamejo stvari v svoje roke. Tako se ne bo izšlo. Z roko v roki, zavedajoč se, da je dobra kadrovska strategija vendarle ključni element poslovne strategije podjetja. Ta je vodilo internim komunikatorjem.

 

To je bilo moje zadnje sporočilo kolegom v Avstriji. Iz sobe me niso pospremili.

 

 

Kako pa komunikacijske težave rešujete v vašem podjetju?

*****

Tamara Valenčič je direktorica službe za korporativno komuniciranje in strateško upravljanje človeških virov na Si.mobilu. Je ena redkih v Sloveniji (pa tudi v skupini podjetij pod okriljem Telekom Austria), ki skrbi tako za HR kot tudi za korporativno komuniciranje. Pod njenim vodenjem je Si.mobil postal eden najboljših zaposlovalcev v Sloveniji, pa tudi prepoznan kot eno izmed podjetij z najboljšimi komunikacijskimi praksami. Brez dlake na jeziku.

Anja Komatar: Več glav več ve … iskren namen pa jih vodi do cilja

Navada je  železna  srajca,  pravijo. Pomislite,  ste že kdaj skušali odpraviti  kakšno razvado, s katero se neradi pohvalite? Se  morda  odpovedati kajenju,  čokoladi … ? Ali pa, še huje, ste si kdaj zadali cilj začeti s kakšno bolj zaželeno oz. zdravo navado, kar zna biti – roko na srce – pravi napor?

S podobno izkušnjo smo se soočili ob začetku kampanje Pozor(!)ni za okolje, s katero smo pred leti vrle kranjske mladeniče in mladenke želeli naučiti, da je razvrščanje odpadkov po koših za ločeno zbiranje odpadkov mnogo bolj zabavno kot brezumno odmetavanje vseh mogočih odpadkov v en samcat koš. Naloga, ki se je sprva bolj kot uspešnica zdela kot misija nemogoče, je v štirih letih pokazala spodbudne rezultate in nas opomnila, da še kako drži, da na mladih svet stoji.

Kampanja Pozor(!)ni za okolje družbe Goodyear Dunlop Sava Tires, katere namen je spodbuditi mlade k bolj zelenemu ravnanju z okoljem, je v štirih letih iz lokalne iniciative, ki je kranjske dijake učila ločevati odpadke, prerasla v vseslovenski projekt, ki dijake širom Slovenije vključuje v pestre aktivnosti povezane z okoljevarstvom. Uspeh, kakršnega organizatorji še sami nismo pričakovali, pripisujemo ustreznemu načrtovanju kampanje, odličnemu sodelovanju vseh partnerjev in pa, morda najpomembnejšemu – iskrenemu namenu vseh vključenih organizacij. Tri enostavne, vendar nepogrešljive sestavine.  

Načrtovanje – kjer se rodijo ideje

Nasveti, navodila, smernice, prepovedi … Vsakodnevno smo s strani vseh mogočih medijev bombardirani s sporočili neštetih kampanj, ki jih javnosti pogosto sploh ne potrebujejo in izzvenijo v prazno. Ali je kampanja sploh potrebna? Ali jo naša ciljna skupina sploh potrebuje ali bi bila ta le sama sebi namen? V času snovanja kampanje Pozor(!)ni za okolje se je v lokalnem okolju podjetja ravno uvajal koncept ločenega zbiranja odpadkov, pri čemer pa smo se z dobro prakso ločevanja odpadkov že lahko pohvalili v podjetju. Našli smo torej priložnost, da svoje znanje delimo z lokalno skupnostjo in se tako slednji predstavimo kot kredibilen partner, ki obenem še skrbi za okolje.

Ciljne skupine ne zasipamo z informacijami, temveč jo vključujemo: odgovoren si tudi ti!

Srednješolce, ciljno skupino kampanje Pozor(!)ni za okolje, »odlikujejo« že izoblikovana stališča in mnenja, zaradi česar so pogosto strah in trepet ozaveščevalnih kampanj. Enostavneje: pogosto jih le stežka prepričamo, da so tudi drugačna stališča vredna upoštevanja. Sami smo ta izziv premostili z nadgrajevanjem osveščanja in obveščanja ter dijake neposredno vključili v iskanje novih načinov varovanja okolja. Kaj boš danes naredil za okolje? Kako boš prispeval k cilju zmanjševanja porabe električne energije na tvoji šoli? Zapiši to v EKOnačrtu! Kako dobri ste ti in tvoji sošolci v ločevanju odpadkov? Obisk EKOmisije je blizu! Odgovornost tako ne ostane le na profesorjih in starših; dijaki so vključeni v aktivnosti in morajo prevzeti svoj del odgovornosti varovanja okolja. Tekmovanja so zgolj dodatna spodbuda: trud dijakov in njihova zavzetost lahko šolo popeljeta do nagrade.

Vključevanje partnerjev in njihova angažiranost sta temelj delovanja

Več glav več ve. To se je zagotovo pokazalo tudi v naši kampanji, ki temelji na partnerstvu štiriinštiridesetih institucij s področij šolstva, lokalne uprave, ravnanja z odpadki in zdravstva, skupna točka, ki povezuje vse, pa je skrb za okolje.  Enakovredna vključenost partnerjev ustvarja prostor za diskusijo, kjer se porodijo mnoge ideje, kako kampanjo izboljšati, kaj storiti za še večjo vključenost dijakov in podobno. Partnerji v kampanji sodelujejo prostovoljno in skozi različne aktivnosti širijo svoje strokovno znanje med vse sodelujoče. Redne delavnice, na katerih izmenjujemo izkušnje in mnenja, nas vseskozi povezujejo in ustvarjajo močne vezi ter sinergijo, kar je le še dodatna prednost tovrstnega načina vodenja kampanje.

Ne smem pozabiti še na najpomembnejši drobec, ki nam povrne zaupanje v naš svet: iskren namen. Seveda želimo z večino kampanj in nenazadnje tudi z večino naših dejanj pridobiti neko korist, pa naj bo to iskrica občudovanja v očeh naših najmlajših ali pa ugled podjetja v lokalni skupnosti – dokler bomo to počeli z mislijo na skupno dobro, lahko dosežemo vse. 

Kakšen pa je vaš pogled na odgovornost in aktiviranje mladih pri naravovarstvenih projektih? 

***

Anja Komatar kot specialistka komunikacij v družbi Goodyear Dunlop Sava Tires vodi kampanjo Pozor(!)ni za okolje. Kampanja je bila nagrajena s priznanjema za komunikacijsko odličnost EMErald in Zlato pero ter uvrščena med finaliste Evropske nagrade družbeno odgovornih podjetniških praks med velikimi podjetji.

Matjaž Klipšteter: VSE JE ŠOL NRBOAE!

Zdboga je prpertosa. Gsopa je hiolda prdino v sžlubo. Vnesto je ojpravalla sovje dleo. Vasko jruto je pbrearla, kaj pšijeo, pkožaejo in poevjo o njneem peodjtju v miedjih. Po sžlubi je šla (dloker ni pvrič riodla) na kvao s praijeljticami in poramkljala o tračru dvnea. Pteom se je zdgoil inerntet in vse je ptojsaalo hijštree in hijtršee ona pa vse bloj urjtuena in zndmeea. Nejna mšlaja stresa jo je paovbila na Mspyace pa se ji je zldeo btasuto. Čez naekj čsaa jo je pjrijaelicta pobvaila na Fabecook in mlao zaetm še šef na Lnkeid in. Ko se je po dgrui nčsenostoi vnilra v sžlubo, je mroala ptvrezei sžluenbo satrn na Foabceoku (satrn ima že 18000 lkajov), zatčei titatvi o nvostioh v ztooehnibki in dakvrat tendesko naspiati nkeaj zaimivenga za šfeov bolg (ki se mu več ne da nabjloj aampk je v rdeu, da bolg žvii, ker že kaj…). Perd demva meecemsa je blia v šloi od hrčee, ker so jo soolcši zaltrretmiali na fseju. Fjraer jo je psutil lnai »ker bo vezl eno, ki je oflinfe«. Zečevr lkia in popravljsa. Krveatina je, ko v stoobo zčveer šrikta in ko za biožč pjošila vočilša sodkroniom.

Vešč mi je / Kmtoeniraj / Dlei z oltasimi

To je vešč obseam: Po mjoe nbenemou

***

Žajtam Retetšpilk včasih kaj napiše, kar je lažje razumeti kot prebrati. Avtor sporoča (in se hkrati opravičuje), da če to v vašem primeru ne drži, besedilo preberite tretjemu in si ga pustite tolmačiti.

Desetletje vodi Agencijo www.taktik.si/ (prej Futura PR) Dobri dve desetletji je v »poslu«.