Klepet ob jutranji kavi: kako sodelovati s šefom ali kdo je tu sploh šef?

Bojano in Iztoka je nekdo pred kratkim zaprosil, da preštejeta vse dosedanje šefe. V bistvu je bil eden od šefov. Je pa prosil, da seštevek povesta naprej. In sta računala. Potem sta sedla na kavo, kar bosta ponovila tudi javno. Odgovarjala bosta na množico vprašanj, pred predavanjem jih lahko postavljate tudi vi (na prss@piar.si). Nagradita najbolj izvirne. Nekaj jih ponujata že zdaj: Kaj so ključni kriteriji dobrega sodelovanja s šefi, zakaj smo komunikatorji prvi na vrsti, ko se delijo kazni, kako se izogibamo bičanju, raztezanju in trnju ter kako kupovati žavbe, masti in zeli, ki pomagajo spreminjati rdečice, modrice, rumenila in zelenila v normalno prosojno? Kdaj nam lahko pomaga nasvet in kaj je še zapisano v kartah? Kako nastajajo šefova partizanska imena in zakaj je strah iskanje skupnega imenovalca? Kdo ve več in prej in že novembra in kaj s tem početi? Kam gremo skupaj s šefi in s kolikimi še vedno govorita? Najbolj mimogredna vprašanja skozi čas šele sledijo. Ker je prihodnost stroke tudi prihodnost s šefi.

***

Iztok Verdnik je v profesionalni karieri odigral že marsikatero vlogo. V preteklem tisočletju, bolj poučeni vedo, da je bilo v začetku zadnjega desetletja, je začel kot raziskovalec. Temu je skozi leta dodajal vlogo voznika, svetovalca, ličkarja, mentorja, prodajalca, prokurista in direktorja. Po debelem desetletju dela v agenciji Pristop se je prelevil v vlogo birokrata v državni upravi, v kateri spoznaval, kateri stereotipi o državni upravi nikakor ne držijo in določal tiste, ki šele nastajajo. Na povabilo se je v nekaj minutah odločil, da ga zdaj kdo (lahko) pokliče Semenko. Iztok je v skladu z 39. členom statuta PRSS še vedno predsednik društva. Nekaj birokratskega je torej še ostalo.

Bojana Leskovar, diplomirana pravnica, novinarka (Mladina, Telex, Studio city), urednica (In,informacije iz Slovenije, tednik namenjen tujim predstavništvom v Sloveniji in našim v tujini, revija Viva, knjiga Kompendij za bivše in bodoče politike) in soavtorica priročnika in kasete ABC javnega nastopanja. S področjem odnosi z javnostmi se ukvarja od samega začetka, od takrat, ko je PR dobil domovinsko pravico v Sloveniji. Nekaj časa kot freelance, nato kot sodelavka v Pristopu. Nekateri večji projekti pri katerih je sodelovala: uvajanje nove kartice zdravstvenega zavarovanja, projekt uvajanja DDV v Sloveniji, promocija filmov Babica gre na jug, Stereotip, Evropski mesec kulture v Ljubljani. Delala je na Ministrstvu za zdravje, Ministrstvu za gospodarstvo in na Ministrstvu za kulturo, Mercatorju. Zdaj je v službi na Banki Slovenije, kot svetovalka za odnose z javnostmi.

Za dva evra problemov: družbena odgovornost v javnem sektorju

Tako kot v Shakespearjevi drami se je tudi pri pobudi kulturni evro začelo dobro. Ideja je Adelina; no, od članka v Guardianu, da je treba, da te zapišejo na listo gostov za njen koncert, prispevati za dobrodelne namene, se je šišenska verzija razvila v bolj dodelano različico. Ta v Kinu Šiška pravi, da kulturni evro uvaja obvezni samoprispevek tako za liste gostov kot tudi (!) za novinarje. Vsakega se prosi, da ob vsakokratnem obisku prispeva dva evra, ki se stečeta v sklad. Na koncu leta se nabrani denar donira. Letos glasbeni skupini za snemanje prvenca, naslednje leto za sodobnoplesno predstavo ... skratka namen in začetek dobra, konec dober ... 

Z gospodarstveniki, državnimi in lokalnimi funkcionarji si nismo belili glave, in si je ni bilo treba, bodo dali za kulturo, celo, začuda ... tudi s sponzorji si je ni bilo treba. Tudi s kulturniki, ustvarjalci si je nismo, se je spobuda skorajda vsem zdela odlična. Projekt bo učbeniški piarovski primer družbenoodgovorne akcije ... A kot se zaplete pri Shakespearju, tam je to smešno, gre za komedijo, se je zapletlo tudi pri kulturnem evru, ko smo ga predstavili medijem, a v silno tragedijo. Da ne bo preveč krivično, kar nekaj urednikov in novinarjev je kulturni evro podprlo, takoj, brez pomislekov, kot bi tako moralo že od nekdaj biti. Za tragedijo so pobudo označili tisti novinarji, ki so menili, da smo jim vzeli eno od njihovih neodtuljivih pravic, da bodo za svoje delo morali plačati, so si tolmačili. Izkoristili so svoj položaj medijskih delavcev, 10 dni nas vlačili po zobeh in papirju in spletu in ekranih, prijavili na tržni inšpektorat, označevali za grobarje slovenskega kulturnega novinarstva, celo bojkot nekaterih medijev nam je grozil ...

Pa se je strast čez kakšen mesec polegla. Kot pri velikem dramatiku se je začel delati red in se je začelo delati prav. Večina kulturnih upornikov se je izkazala za profesionalce, spet prihajajo na koncerte, predstave ... tista dva evra dajo nekateri iz svojega žepa, drugim jim ga (hja ...) povrnejo delodajalci. Projekt pa se lepo razvija, brez piarovskega napihovanja, to ni bil niti namen, čeprav smo nehote in kljub grožnjam dobili na desetine medijskih pojavitev. Denar se zbira in čez dva meseca bo ena od nadarjenih slovenskih glasbenih skupin začela razmišljati o svojem prvencu. Takrat bo po medijih morda spet završalo. Upam, da le v pozitvnem smislu ... ali kot se z odobravajočim aplaudiranjem konča Shakespearjeva drama, upam, da bo tudi v Kinu Šiška publika na promocijskem koncertu ob novem albumu z aplavzom sporočila, da je bila Adelina podbuda iz Guardiana prava.

***

mag. Uroš Bonšek, slovenist, ki je slaba tri leta dela v oglaševanju zamenjal za kulturni piar. Centru urbane kulture Kino Šiška, kjer dela od njegovega ponovnega rojstva leta 2009, vsako leto priskrbi 8 tisoč medijskih objav in nekaj tisoč novih sledilcev na družbenih omrežjih. Doslej ima za sabo promocijo že več kot 1300 dogodkov. Ne mara zastonjkarske kulture, novinarskih konferenc in nepismenih ljudi. Po končanem magisteriju je denar namesto za šolnino za doktorat porabil za cestno kolo. Od takrat naprej ima kolesarstvo raje kot kulturo.

Korporativne online vsebine – kaj bomo zapustili našim zanamcem?

Od jamskih poslikav, klesanja v kamen, žganja v glinene ploščice, prek knjig, mikrofilmov, magnetofonskih trakov, ... se človek trudi, da bi svoje misli, ideje, občutke, pogled na svet, zgodovinsko resnico, ohranil zanamcem. Kaj pa je z našimi izdelki? Ali si vsako vabilo na novinarsko konferenco, izjavno za medije, sporočilo za javnost, odgovor na novinarsko vprašanje, demanti, zasluži trajen spomin? Ga znamo in želimo pravilno shraniti? Za koliko časa? Kam? Še več dilem nam odpirajo elektronski mediji in družbena omrežja. Kako, kam in za koliko časa shraniti spletno stran? Ali shraniti vsako njeno različico? Kaj je z blogi, FB, tviti, ...? Tvitajo že skoraj vsi: od papeža do Obame, predsedniki uprav, politiki, zaporniki, ... Nekateri redko in preudarno, drugi pogosto in ... Ali v PR stroki že imamo odgovore na ta vprašanja? Kaj o tem pravijo arhivisti? Kako to izvajamo v praksi? Ali smo morda že zdaj zapravili pomembne informacije, objave. Osiromašili zgodovinski spomin. To so le nekatera vprašanja, na katere bomo skušali poiskati odgovore.

***

Udeleženci okrogle mize:

Karmen Uglešić je še vedno novinarka po duši, v PR pa dela že več kot 20 let. Od leta 2008 je vodja Službe za odnose z javnostmi Državnega zbora. V isti instituciji je kot svetovalka za odnose z javnostmi delala tudi od leta 1996 do 2004. Vmes je bila vodja Službe za odnose z javnostmi na Ministrstvu za javno upravo. Kot svetovalka je delala v PR agencijah, bila direktorica zavoda Sodobni izzivi, na začetku kariere pa novinarka na RTV Slovenija, STA in nekaterih časopisih. Leta 2013 je bila predsednica žirije za podelitev nagrade Prizma, nekajkrat pa tudi članica žirije. Redno predava, sodeluje na okroglih mizah, ...

Aljaž Pengov Bitenc, splošni nebodigatreba in zakotni pisun. Podnevi že dvanajst let ureja Radio KAOS, ponoči piše kolumne za Nedelo in blog Sleeping With Pengovsky (pengovsky.com). Od nedavna z blogerskimi zapisi utruja tudi na spletni strani časnika Delo. Nesrečnikom, ki mu sledijo na Twitterju veselo spama časovnico in se tudi sicer praska tam, kjer ga ne srbi. Davno tega je na FDV diplomiral iz politologije, posledično na družbenih omrežjih v praksi prikazuje posledice Dunning-Krugerjevega efekta. Verjame v tisto vejo marksizma, ki jo predstavljajo bratje Marx, zato se nikoli ne bi včlanil v politično stranko, ki bi ga imela za člana.

Jaka Repanšek (jaka.repansek@republis.si) je ustanovitelj svetovalne družbe RePublis, ki nudi podporo poslovanju oglaševalskim, medijskim, internetnim in tehnološkim podjetjem v Sloveniji in tujini. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani pravnik (Ljubljana), z zaključenim specialističnim študijem evropskega prava (Cambridge) in mednarodnim študijem MBA (Cimba/KU). Repanšek je avtor številnih strokovnih člankov, soavtor knjige Medijsko pravo (Planet GV) in poglavja o avtorski pravici v publikaciji Dobra praksa (SOZ). Je redni predavatelj na visokošolskem študiju fotografije (VIST) in na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu ter je član številnih domačih in mednarodnih strokovnih združenj.

Janko Klasinc je zaposlen v Narodni in univerzitetni knjižnici kot vodja Službe za razvoj in upravljanje digitalne knjižnice. Od leta 2008 deluje na področju zbiranja in arhiviranja obveznega izvoda spletnih publikacij, ki jih NUK pridobiva v skladu z Zakonom o obveznem izvodu publikacij. Sem sodijo tudi spletna mesta, ki jih knjižnica pridobiva z avtomatiziranimi postopki. Od leta 2008 v NUK vodi in izvaja arhiviranje spletnih mest ter družabnih omrežij, sodeluje pri gradnji in razvoju spletnega arhiva NUK ter v sklopu mednarodnega konzorcija za ohranjanje svetovnega spleta (IIPC - International Internet Preservation Consortium) sodeluje s sorodnimi ustanovami v tujini.

Kako narediti nekaj neprijetnega pravilno?

Po štirih letih vodenja marketinga in odnosov z javnostmi in dobrem letu vodenja kadrovskega področja,  sem leta 2011 prvič vodila projekt zmanjševanja števila zaposlenih v banki Sparkasse. Leta 2013 ponovno. 

Spisati postopke ob odpuščanjih ter zaželeti srečo je bilo težko že prvič.  Leta 2013 ni bilo nič lažje. Za vodilne delavce, ki so izvedli individualne pogovore z zaposlenini kakor tudi zame, je bilo osebno, neprijetno in naporno. 

Največji izziv je konstruktiven odziv na stresno situacijo

Ker sem bila v tem času tako vodja marketinga in odnosov z javnostmi kakor tudi kadrovskega področja je bil to zame velik izziv in področje katerega sem poznala le iz komunikacijske plati. Moj cilji so bili: 

• zagotoviti odkrite in iskrene informacije o nastali situaciji oz. odločitvi za zmanjšanje števila zaposlenih, 
• doseči razumevanje s strani medijev za trud banke Sparkasse za čim manj bolečo razrešitev problematike; 
• upoštevati in pravilno izpeljati vse pravne postopke; 
• razumeti in nasloviti čustvene reakcije ter počutje sodelavcev ob takšnih situacijah in po tem; 

Na prvem mestu so zaposleni

V obeh letih smo tako v HR kot PR oddelku pripravili korake za transparentno, pošteno, pro-aktivno in etično izvedbo tega projekta. Na prvo mesto smo postavili zaposlene, ki so bili odpuščeni ter zaposlene, ki so ostali z nami.  Upoštevala sem napotke izvedenih praks na tem področju in uporabila znanje, ki sem ga kot študentka v oddelku odnosov z javnostmi Tobačne Ljubljane pridobila pri zaprtju proizvodnje in odpuščanju delavcev. Poskrbeli smo za učinkovito komunikacijo z zaposlenimi ter transparentno komunikacijo z  mediji. Mediji so v obeh primerih povzemali le naše sporočilo za javnost, kar je ohranilo visok ugled banke Sparkasse v Sloveniji in  ni zamajalo podobe banke. Obenem smo z ožjim menedžmentom izvedli delavnico na temo ravnanja v stresni situaciji in se odkrito pogovorili o zaupanju ter zavzetosti v banki z namenom razumevanje počutja sodelavcev in zavzetosti.

Prihodnost je v KOKI

Kar sem se naučila v obeh letih odpuščanj, da ni »slabega« ali »dobrega« načina za takšno novico. Ponavadi je zelo težko. Da pa priprava, proaktivna in odkrita komunikacija ter razumevanje človeka kot celote pripomore pri ohranjanju zaupanja v organizacijo. Prav iz razloga zaupanja menim, da bomo PR-ovci v prihodnje ne le tesno sodelovali z HR strokovnjaki ampak  se začeli tudi izobraževati v tej smeri. Zato pozdravljam strokovno partnerstvo Slovenskega društva za odnose z javnostmi in Slovenske kadrovske zveza, ki je bilo  sklenjeno na lanskoletnem SKOJ-u in se je oblikovalo v delovno skupino z imenom KOKA (KOmunikator in KAdrovik). Končno!

***

Nejka Grabnar je vodja marketinga in odnosov z javnostmi v Banki Sparkasse d.d.  Kariero je pričela v tobačni industriji in nadaljevala v IT branži. V banki Sparkasse je bila poleg vodenja marketinga in odnosov z javnostmi štiri leta pristojna tudi za kadrovsko področje.  V tem času je banka zgradila imidž udobne banke, prešla skozi nekaj reorganizacij ter se soočila z gospodarsko krizo.  Izkušnje na področju komuniciranja in človeških virov so na prvo mesto njenega zanimanja postavile interno komuniciranje  ter marketinške strategije. 

Naj domišljije ne postanejo goljufije

Ozaveščevalna kampanja o prevarah Zavarovalnice Triglav, ki je potekala v obdobju od marca 2013 do konca leta 2013, predstavlja pomemben mejnik (tako v okviru zavarovalne stroke kot tudi širše) pri ozaveščanju javnosti v slovenskem prostoru, saj je bila to prva kampanja na temo prevar v zavarovalniški panogi v Sloveniji. Projekt je bil oblikovan z namenom spodbujanja razumevanja prevar in zavarovalniških goljufij ter ozaveščanja deležnikov o pomenu preprečevanja zavarovalniških goljufij. Za kampanjo so se v zavarovalnici odločili, ker naj bi bilo po njihovi oceni na letni ravni vseh zavarovalniških goljufij na slovenskem trgu za 113 milijonov EUR, od tega naj bi samo na Zavarovalnico Triglav odpadlo približno 55 milijonov EUR. 

Zaradi občutljivosti tematike in glede na družbeno-gospodarske razmere je ton komunikacije temeljil na pozitivnih sporočilih in ne na kaznovanju nepoštenosti. Kampanja se je zato osredotočala na spodbujanje poštenosti. Vsa sporočila smo združili v nosilni slogan: »Naj domišljije ne postanejo goljufije«. Kampanja je bila razdeljena na številne (kontinuirane) interne in eksterne komunikacijske aktivnosti. Ključni element intenzivnega začetka kampanje je bil spletni video z estradnico Severino, ki je na zabaven in privlačen način opozarjala, da so zavarovalniške goljufije kaznivo dejanje in vsem zvišujejo premije.

V tem primeru ni šlo za rutinsko kampanjo. Pri snovanju kampanje smo se namreč soočali s številnimi izzivi, kot so:

- kako v kampanji uravnotežiti dva sklopa: prevare v najširšem pomenu besede in ožjo temo zavarovalniških goljufij,

- kako s kampanjo doseči spremembo zavedanja, razumevanja in ravnanja zavarovancev,

- kako doseči učinkovito kampanjo za zaposlene, ki so prva bojna vrsta v boju proti goljufijam,

- kako kreativno in vsebinsko zasnovati kampanjo, da bo privlačna, kljub resnosti problematike, 

- kako v interno kampanjo o etiki in poštenju aktivno vključiti zaposlene (vodje in ne-vodje), 

- kako naravnati kampanjo, da ne bo v gospodarsko in družbeno nespodbudnih okoliščinah sprožila 

negativnega odziva,

- kako zagotoviti učinkovitost eksterne kampanje kljub odsotnosti sredstev za medijski zakup.

Odgovore na izzive smo našli v integrirani kampanji, vključno z uporabo novih medijev, pri čemer je bila interna kampanja precej bolj intenzivna kot eksterna. Ozaveščevalna kampanja je na koncu pokazala visoko stopnjo uspešnosti in učinkovitosti, to pa potrjuje tudi dejstvo, da je v letošnjem letu Zavarovalnica Triglav za ta projekt prejela nagrado IABC Gold Quill za odličnost v komunikacijski praksi. 

***

Sašo Sever je po izobrazbi univerzitetni diplomirani novinar, ki se je več kot desetletje kalil v športnih novinarskih vodah in imel priložnost spoznati elektronske, tiskane in spletne medije. Nato pa je v letu, v katerem so se slovenski nogometaši uvrstili na svetovno prvenstvo v Južnoafriški republiki, prestopil na drugo stran, na področje odnosov z javnostmi v Zavarovalnici Triglav. Kot glavni urednik interne revije Obzornik je v letih 2010, 2011 in 2012 prejel nagrado Papirus za najboljše interno tiskano glasilo v Sloveniji, kar doslej ni uspelo še nobenemu podjetju pri nas.

Rok Zagruševcem je po izobrazbi univerzitetno diplomiran politolog, znanja je med študijem nabiral doma in v tujini. Poklicno pot je začel na Protokolu Slovenije v času predsedovanje Slovenije EU, kjer je opravljal delo oficirja za zvezo. Po zaključenem projektu se je pridružil Pristopu. Na Pristopu več kot štiri leta dela kot svetovalec na področju korporativnega komuniciranja: njegove izkušnje segajo na področje odnosov z mediji, komunikacij z lokalnimi skupnostmi in kriznega komuniciranja. Pri svojem vsakodnevnem delu upravlja s projekti, ki zahtevajo celosten pristop do strateškega komuniciranja in načrtovanja. Njegov portfelj obsega naročnike s področja financ, zavarovalništva, energetike in IT.