ponedeljek, 14. oktober 2013

Dejan Verčič: Kako se povleči iz depresije?



Vzdušje v Sloveniji je duhamorno. To kažejo tudi podatki letošnjega Evropskega komunikacijskega monitorja :  v stroki odnosov z javnostmi so prav Slovenci med vsemi Evropejci najbolj pesimistični glede svoje poklicne prihodnosti.


Vprašanje je – seveda – zakaj? Lahko, da je cela država zamorjena. Morda pa gre še za kaj drugega. V nedavno zaključenem Evropskem projektu za komunikacijske veščine in inovacije  smo ugotovili, da so za komunikacijske direktorje zaželene naslednje osebnostne lastnosti:


  • INTEGRITETA
  • POGUM IN PRIPRAVLJENOST NA TVEGANJE
  • EMPATIJA, ISKRENOST, INOVATIVNOST, KREATIVNOST, UČLJIVOST IN  USMERJENOST NA REZULTATE


V kolikšni meri nas te lastnosti opisujejo? Na prvi pogled se mi zdi, da so te lastnosti v nasprotju s slovenskim narodnim karakterjem. Zatorej je prvi korak k ozdravljenju poklicne depresije izstop iz okoljske duhamornosti. Zadati si je potrebno tri vodila:


1. Delaj to, kar misliš, da bi moral, in misli, kar delaš   

Slovenci smo ponižen in oblasti ustrežljiv narod. Delamo, kar moramo in potem za vogalom kritiziramo. To je precej bedasto početje, ki v znanjski družbi znižuje možno produktivnost, pa še vse skupaj nas dela nesrečne in nevoščljive. In ker ne delamo to, kar mislimo, delamo brezglavo. Rezultati pa so temu primerni.

Če bi slovenski praktiki odnosov z javnostmi svoje delo opravljali z dolžno integriteto, bi ne bilo toliko naših naročnikov v zaporu ali pa na poti vanj. Slovenijo, kakršno imamo, smo soustvarili in sami se moramo vprašati, kako se in jo lahko spremenimo. 

  
2. Brez tveganja ni nagrade

Slovenci smo navajeni, da se glavo, ki se dvigne nad povprečje, reže, petelina, ki prezgodaj zapoje, pa skuha v juho. Zato se znamo povleči v svoje doline in skriti v svoje gozdove po hribih, kjer nas drugi pustijo pri miru; a medtem, ko se mi skrivamo, oni hodijo po glavnih cestah in plovejo po glavnih rekah. Prav zato smo imeli takšne probleme s slovenjenjem svojih mest (ki so dolgo bila, čeravno pri nas, tuja), prav zato smo zaljubljeni v svoje vasi.

Če si ne bomo tudi v odnosih z javnostmi upali več, potem si več tudi ne zaslužimo. Če bo Slovenija prihodnje leto res edina država na svetu, ki bo še naprej gospodarsko nazadovala, potem politični, gospodarski in družbeni voditelji pri nas niso vredni počenega groša. Mi pa jim služimo. Zakaj? Za ljubi kruhek.


3. Sprosti se, igraj in zmaguj

 Ponižnost in malodušje nas delata zadrte. Sovražimo vse tujce, one, ki so nam vladali, in one, nad katerimi smo se znašali mi. V svetu, ki nagrajuje najbolj odštekane, smo izštekani. Pri nas še vedno najbolj cenimo pridnost in poslušnost. To nas je delalo dobre tlačane in delavce, a nas pušča povsem neprilagojene v znanjski družbi, ki nagrajuje lahkotno igranje in voljo do zmage, ki nas poganja naprej brez zunanjih biričev.


Svet moramo čim prej začeti jemati precej manj resno, kot so nas učili. Moramo se igrati, sprehajati, seliti, preizkušati več in igrivo zmagovati. Ni res, da je vse okoli nas črno in da se bliža sodni dan. To so izmišljotine za delanje pohlevnih tlačanov, ki jih moramo vreči skozi okno.  Svet je lep in naša edina dolžnost je, da v njem uživamo in čim več užitkov privoščimo še drugim. To je vse.

Zgornja navodila so namenjena poklicnemu razvoju praktikov v odnosih z javnostmi. Potem, ko jih ponotranjimo sami, pa jih lahko gremo uresničevati še k našim naročnikom.


Se z avtorjem strinjate? Kako pa vi gledate na situacijo v Sloveniji? 

***

Dr. Dejan Verčič je profesor za odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Ustanovil in vodil je Slovensko tiskovno agencijo (STA), agencijo Pristop, sodeluje pri nastajanju Portala za napredno komunikacijsko izobraževanje (www.p4ace.eu) in že dvajset let organizira mednarodni simpozij o odnosih z javnostmi – BledCom (www.bledcom.com). Po novem letu kot Fulbrightov štipendist odhaja na Dan Diego State University v ZDA.
 

petek, 11. oktober 2013

Organizacijska kultura: Kaj so naloge komunikatorjev in kadrovikov

 
»Teja, jaz imam samo en problem. Problem z ljudmi,« sem že večkrat slišala vodilne v različnih podjetjih.  Po navadi je sledilo nekaj v tem smislu: »Točno vem, kam mora ta firma iti, imam vizijo, vem, da bi bili lahko uspešni. Pripravili smo skrbne analize trga, reorganizacijo, eliminirali smo nepotrebne procese in uvedli sodobne tehnologije za večjo produktivnost, ampak stvari se nikakor ne premaknejo. Ljudje enostavno ne sodelujejo. Kot da bi jim bilo vseeno, ali imajo ali nimajo službe!«




Kaj je razlog, da se dobro premišljene strategije nikakor ne udejanijo v organizacijah? Kaj je tisto, kar ovira podjetje, da bi učinkovito spremenilo ali le prilagodilo svojo smer za rast  ali celo samo za preživetje? Kdo je tako močan, da ovira in celo preseže voljo vrhnjega managementa? TADA – spoznajte najmočnejšo osebnost v organizacijah - ORGANIZACIJSKO KULTURO.

Ko se ne sprašuješ več, zakaj je tako, kot je

Najkrajši opis, kaj je organizacijska kultura, je, »kako delamo stvari pri nas«. Saj veste tisto, ko vam ne pade na pamet, da bi managerja vprašali za nasvet, če česa na razumete/ne znate.

Ali tisto, ko poslušate generalnega direktorja, ko ima enega od svojih velikih govorov, in si mislite, da naj on govori, kar hoče, tukaj se ne bo nič spremenilo, ker itak vsak dela po svoje.

 Ali pa tisto, ko vam je samoumevno, da skrivate informacije pred sodelavci, ker pač vsi tako počnejo.

Seveda so to le negativni vidiki organizacijske kulture, vendar ravno takšni so razlog, da strategije padejo. Neusklajenost trdih delov organizacije (strategije, organiziranost, sistemi) z mehkimi (vrednote, znanja, odnos sodelavcev in kakovost managementa) je razlog, da se stvari ne premaknejo. Naloga strateškega kadrovskega managementa je, da usklajuje  trde in mehke dele organizacije.

In kakšno vlogo ima pri tem komunikacija? Bistveno. Brez komuniciranja se nič ne premakne, medtem ko se s shizofrenim komuniciranjem (ko iz vseh koncev organizacije prihajajo različna sporočila) zareže v organizacije cinizem in nezaupanje v management.

Kako lahko premišljena interna komunikacija pomaga HRM pri usklajevanju trdih in mehkih delov?

Organizacijska kultura je včasih učinkovita, včasih zabrede v nerelevantno obliko. Zato  potrebuje stalne revizije in prilagoditve zunanjim zahtevam in ambicijam podjetij. Glavna naloga HRM je ravno to. Brez učinkovitega komuniciranja pa ne more narediti prav veliko. Predvsem pa ne brez enotnega komuniciranja managementa.

 Kar lahko komunikatorji in kadroviki naredijo, je, da postavijo pravo zavedanje o pomenu iskrene in enoznačne komunikacije ter s svojim strokovnim znanjem pomagajo graditi funkcionalno organizacijsko kulturo.

Sledi 5 uporabnih nasvetov, kako vse skupaj začeti.
1.      Sinhronizirajte HRM prakse in ključna sporočila

Npr. neusklajenost se kaže, če komuniciramo naše vrednote, da cenimo individualne doprinose posameznikov, naš sistem nagrajevanja pa temelji na uspešnosti podjetja.

2.      Vzpostavite sistem sestankov in ga izvajajte dosledno

V okviru tega sistema management govori enako zgodbo. Na primer, če se postavi nova strategija, lahko PR pripravi kratko prezentacijo in  izobrazi management, kaj so ključna sporočila nove strategije, ter definira, na katerih sestankih je nujno, da management izpostavi dogovorjeno vsebino. HRM lahko učinkovitost komuniciranja managerjev preverja in korigira s HR orodji.

3.      Izpostavite pozitivna vedenja posameznikov

Skupaj s HRM izpostavite pozitivna vedenja posameznikov, ki gradijo želeno organizacijsko kulturo na takšne načine, ki dejansko ustrezajo okolju organizacije (npr. podelitev nagrad, ki spodbujajo tekmovalnost – denarne nagrade, statusni simboli ipd. –, so primernejša za okolja, ki delujejo v dinamičnih panogah z izredno agresivno konkurenco, medtem ko sta stisk roke in javna pohvala primerna za stabilnejša, tradicionalnejša okolja).

4.      Oblikujte treninge za komuniciranje skupaj s HRM

 HRM naj uči o učinkovitih načinih komuniciranja med managerjem in zaposlenimi, PR pa o izvedbi javnih nastopov, pisne in ustne komunikacije, kriznem komuniciranju idr.

5.      Bodite zgled!


Zakaj me ne slišiš?
Večkrat slišim, da zaposleni dobijo premalo informacij o ključnih zadevah s strani  managementa. Kljub vsej tehnologiji, intranetih, platformah za sodelovanje, reki elektronskih sporočil, korporativnim revijam ... se ključna sporočila nikakor ne prenesejo. In kadar se ne, je to simptom nefunkcionalne organizacijske kulture. Nekaj na mehkem delu enostavno ne štima.

Sicer pa mi je všeč beseda communicare – povzeto po Wikipedii pomeni posvetovati se, razpravljati o nečem, vprašati za nasvet... Kaj je to drugega kot oblikovati kulturo sobivanja?


Kako pa vi rešujete probleme organizacijske kulture?


 Teja Breznik Alfirev je direktorica Svetovanja na področju poslovnih rešitev in HR direktorica v S&T Slovenija d.d. Verjame, da si ogromno omejitev postavimo sami, tako organizacije kot celota kot posamezniki. Zato si je zadala za poslanstvo, da pomaga posameznikom in organizacijam te omejitve preseči. Več o njenem delu in o njenih razmišljanjih o managementu, vodenju zaposlenih in ... zdravi pameti najdete na povezavi.



petek, 9. november 2012

Nina Juhart: 6 izzivov in rešitev pri pisanju interne revije



Pisanje za interno revijo je na prvi pogled morda zelo podobno pisanju za komercialne revije, a v praksi pogosto poteka v drugačnih okoliščinah, saj interni medij izhaja z drugačnim namenom. Uredniki in pisci besedil se pogosto soočamo s številnimi izzivi. Če jih želimo premostiti, moramo biti inovativni in iznajdljivi.

1. Ustvarjanje atraktivnih naslovov
Analitiki so ugotovili, da v naslovih lahko uporabite tri besede, s katerimi boste nedvomno pritegnili bralce. Te besede so: seks, brezplačno in zmaga. Če bi se odločili za naslov »Direktor zmagal v brezplačnem seksu«, bi zagotovo dosegli visoko branost članka, vendar bi se potem soočili z zelo jeznim direktorjem; in ne samo to, tudi vaša revija bi izgubila svojo kredibilnost.

Morda je to res drastičen primer, vendar je treba vedeti, da pri pisanju internih revij veljajo drugačna pravila. Drame in konfliktov (kar je v mnogih medijih vodilo pri pisanju naslovov) si ne moremo privoščiti, saj s tem ne sledimo temeljnemu poslanstvu revije – ustvarjanje pozitivne korporativne klime. Lahko pa najdemo druge rešitve, na primer: uporaba rim z namenom zabavanja bralca, personalizacija, izpostavljanje posledic in oznanjanje novosti.

2. Pomanjkanje aktualnosti
Večina internih medijev izhaja v periodiki enega ali dveh mesecev, pri čemer je težko ohranjati aktualnost novic. Temu se izognete z naslednjimi prijemi.

Dobro definirajte vsebino revije in si pustite prostor za aktualne novice.

Te pripravite zadnje dneve pred izdajo, medtem ko ostale vsebine pripravite prej, pri čemer bodite pozorni, da so zgodbe zanimive, zajemite poglobljen in širši pogled.

3. Strokovno strokovni članki
Uredniki in pisci člankov internih revij smo zelo veseli, če so preostali zaposleni pripravljeni sodelovati pri pripravi člankov. Vendar pazite, mnogi zaposleni sicer imajo številna strokovna znanja, vendar pa le redki obvladajo zakonitosti novinarskega pisanja. Pri uporabi strokovnih člankov se vedno vprašajte, kdo je vaša ciljna javnost in ali bo vsebina, ki jo imate pred sabo, zanje zanimiva. Tehnično zelo zahtevne in specifične članke na žalost v glavnem razume samo tisti, ki jih je napisal in morda še ozek krog njegovih sodelavcev, preostali bralci pa se mu bodo izognili. Rešitev tovrstnih člankov je, da jih poenostavite, da iz njih izluščite bistvo, ki bo zanimivo širši javnosti. O tem pa nikakor ne pozabite obvestiti pisca članka, dajte mu tudi pojasnilo, da ne bo razočaran in da bo vam tudi v prihodnje pripravljen pomagati.

4. Pomanjkanje fotografskega materiala
Velik delež internih revij se sooča s težavami s proračunom, kar vpliva tudi na pomanjkanje fotografskega materiala, saj si mnogi težko privoščijo profesionalnega fotografa. Rešitev se najde v dodatni usposobljenosti urednika in dopisnikov za fotografiranje. Morda fotografije ne bodo ravno izjemne, ampak z malo domišljije in poznavanjem Photoshopa so lahko dokaj prebavljive. Potem se vam vsaj to ne bo zgodilo, da bi izdali članke brez fotografskega materiala.

5. Ne pozabite na ljudi
Interna revija je v osnovi namenjena zaposlenim. In zaposleni jo radi berejo tudi zato, ker v njej najdejo sebe in svoje sodelavce. Določeni uredniki internih medijev se raje izognejo preveč lokalnemu pogledu in v revijo ne dajejo fotografij zaposlenih in raje ne pišejo o njihovih zgodbah, ker se jim to zdi preveč domače in preprosto. Morda je na prvi pogled res lepše, če je medij poln elegantnih fotografij, strokovnih člankov in prispevkov o eminentnih ljudeh, vendar to ni poanta interne revije – je medij za zaposlene, zato tudi naj piše o njih.

6. Naravno ustvarjanje pripadnosti podjetju
Funkcija internega časopisa ali revije je ob informiranju, zabavanju in poučevanju predvsem v dvigovanju pripadnosti podjetju. Da to dosežete, morate biti presneto previdni. V internem mediju je zelo malo prostora za kritiko podjetja in odločitev vodstva, vendar samo hvalisanje in pisanje ekstremno dobrih novic postane kaj hitro lažno in neprebavljivo, obenem pa tudi neiskreno. Iskanje te tanke meje med promocijo podjetja in iskrenostjo do zaposlenih je prav posebna umetnost. Recepta za to ni, največ se je možno naučiti ob delu.

Se z avtorico strinjate? Kaj bi dodali k njenim šestim nasvetom?
******
 
Nina Juhart Potočnik je po poklicu komunikologinja. Je predstavnica za odnose z javnostmi v skupini Impol in urednica revije Metalurg.

četrtek, 8. november 2012

Urška Henigman: Najti smisel v tem, kar počnem


Poslanstvo internega komuniciranja v najbolj čistem idealu je zame pravzaprav eno samo – doseči, da vsak v podjetju osmisli svoje delo. Da ve, zakaj je pomembno, in da dojame, kako z njim prav on prispeva k skupnemu uspehu. Pri tem niti ni pomembno, ali se njegova (samo)realizacija dogaja na vodstvenih ravneh ali za tekočim trakom, ob sestavljanju delčka malega čipa. Vsakdo želi biti koristen, vključen in spoštovan. Blagor se podjetjem, katerih vodstvo se tega dejstva zaveda! 

Kot nekdo, ki je v malo več kot desetih letih delal v štirih, med seboj popolnoma drugačnih podjetjih, trikrat menjal področje dela in v tem času imel možnost od blizu spoznati sedem zelo različnih neposredno nadrejenih, se zlahka postavim v čevlje približno 820.000 zaposlenih Slovencev, ki imajo z internim komuniciranjem prav gotovo precej različne izkušnje.

Ob tem pa, samo iz svojih čevljev, razmišljam, kaj pri notranji komunikaciji, ki zame pravzaprav pomeni ustvarjanje nekega odnosa, sama najbolj cenim.

1. Ne samo informacije, potrebujem kontekst.
Zame komunikacija ni samo dajanje navodil, kaj mora biti narejeno, kdaj in kako, čeprav je pomembno tudi to. Želim poznati širšo sliko, hočem razumeti kontekst svojega dela. Potrebujem informacijo, kakšen je cilj projekta (podjetja), in želim, da mi dovolite, da tudi sama razmislim, kako lahko s svojim znanjem, izkušnjami in načinom dela prispevam k njegovi realizaciji.

2. Igrajmo z odprtimi kartami.
Čist odnos zahteva odkrito komunikacjo. Zato hočem vedeti, kaj se dogaja v podjetju, ne glede na to, ali gre za dobre ali slabe novice, za čas konjukture ali recesije. Če je naš odnos zrel, zgrajen na zaupanju, bom v dobrih časih s podjetjem želela rasti, želela biti del skupnega uspeha, ampak prav tako zvesto ga bom podprla tudi v času suhih krav. Seveda pa je za začetek vlaganja v zvestobo takrat, ko podjetju začenja teči voda v grlo, že zdavnaj prepozno.

Na drugi strani hočem vedeti tudi, kako ocenjujete moje delo, kdaj so moji rezultati nad pričakovanji, in seveda, nič nimam proti, če me zanje tudi pohvalite. Hkrati pa, verjeli ali ne, želim vedeti tudi, kaj pri svojem delu lahko opravim bolje in kako. Konstruktivna kritika me bo spodbudila, kritika kar tako, brez razloga in argumentov, bo ubila vso strast.

3. Ne podcenjujte moje intuicije.
Komunikacija niso samo besede, če te niso podprte z energijo resnice, vam ne bom verjela, četudi se bo vse dogajalo le na nezavedni ravni. Če vam ne bom verjela, vam ne bom zaupala, brez zaupanja pa ni odnosa. Zato ne podcenjujte moje intuicije in tehnike komuniciranja uporabljajte, ne zlorabljajte. Izogibajte se neresnic, dajanja neizpolnljivih obljub, olepševanja situacij. Bodite pozorni, da komunikacije ne povzročajo pretiranega strahu, ljudi spravljajo in puščajo v negotovosti, jim (neupravičeno) dajejo občutek nesposobnosti ... To ni komunikacija, to je manipulacija.

4. Prepričali me boste z dejanji.
Američani bi temu rekli »walk the talk«. Za komunikacijo naj stojijo dejanja. Če boste v internemu glasilu komunicirali, da vodstvo verjame v svoje zaposlene, hkrati pa direktor nikoli ne bo pozdravil ljudi, ki so po formalni hierarhiji dve stopnji nižje od njega, je jasno, katero sporočilo je močnejše. Ali če boste na internih sestankih poudarjali, da ne želite, da ljudje delajo nadure, hkrati pa jim boste naložili toliko projektov, da bodo ves čas na robu izgorelosti, bom popolnoma jasno razumela dejstvo – svojih ljudi ne cenite. Dejanja so močnejša od vseh besed.

5. Poslušajte z odprtimi ušesi, predvsem pa z odprtim duhom.
Brez dvosmerne komunikacije vsak odnos prej ali slej umre. Zato tudi v podjetju želim imeti možnost izraziti svoje mnenje, in to tako, da me takrat nekdo posluša in sliši. Ne glede na to, ali gre za strokovno diskusijo, na podlagi katere potem lahko sprejmem najboljšo možno odločitev, ali za pogovor, ko moram izraziti svoja (nakopičena) čustva. Tudi čustva so del nas, in če bi jih puščali doma, bi za domačimi vrati ostala tudi strast, veselje do dela, želja po raziskovanju ... Brez tega pa sama v delu ne vidim nobenega smisla.

Se s Henigmanovo strinjate? Kako pa vi gledate na interno komuniciranje?
******

Urška Henigman je urednica nekaj korporativnih revij, pred tem pa je svoje izkušnje nabirala tudi na področju prodaje, tržnega komuniciranja in bila dobra tri leta vodja internega komuniciranja. Ta je iz strokovnega vidika še vedno njena največja ljubezen, saj združuje dve esenci, s katerimi najrajši soustvarja: ljudi in besede.

sreda, 7. november 2012

Mitja Blagajac: Ambicije, volja, zaupanje

Priprave na 16. Slovensko konferenco o odnosih z javnostmi so v zaključni fazi. Ekipa je v polnem pogonu in pravo veselje je opazovati njihov zanos in predanost. Dekleta in fantje imajo pred seboj le en cilj: kolegom pričarati tri nepozabne dni izobraževanja, druženja, povezovanja, izmenjave mnenj in zabave.

Spomladi, ko smo s kolegi iz uprave in programskega odbora pričeli s pripravami, se je vse našteto zdelo tako daleč in tako nedosegljivo. Odkrito lahko povem, da smo se bali »krize« in posledično slabše udeležbe, ukvarjali smo se s financiranjem in optimizacijo stroškov, aktiviranjem članstva za pomoč pri pripravi konference in seveda skušali identificirati ključne ambicije konference – torej tiste izzive, na katere želimo skupaj z udeleženci poiskati odgovore. Skrbelo nas je, kako bomo omogočili prisotnost kolegov iz javnega sektorja, kjer so varčevalni ukrepi zarezali tudi v sredstva za izobraževanje, kako omogočili sodelovanje čim več študentom ter po stažu mlajšim kolegom in seveda, kje za »manj« denarja dobiti prvovrstne predavatelje, ki bodo povečali zanimanje za udeležbo.

Ne glede na skrbi in tveganja smo se odločili, danes sem prepričan, da prav, za optimističen, ambiciozen in v prihodnost usmerjen koncept, hkrati pa konferenco iz Podčetrtka preselili na Obalo. Programski odbor je rdečo nit konference poimenoval Preporod – pojem z izjemno močnim sporočilom, veliko težo in odgovornostjo. Odgovornostjo, ki se je polnih 20 let staro društvo ne sme izogibati. Preporod pravzaprav pomeni identifikacijo izzivov in priložnosti, ki so pred nami. Prinaša možnost samorefleksije, premišljenega pregleda stanja stroke pri nas in primerjav s tujino. S poglobljenim sodelovanjem z Društvom za marketing, Združenjem Manager ter Društvom novinarjev smo na eni strani zagotovili zunanji kritični pogled na naše delo ter na drugi strani možnost usklajevanja pričakovanj in spodbujanje sodelovanja v prihodnosti. Poti iz krize (stroke, gospodarstva, politike, vrednot) nam bodo pomagali odkrivati veleposlaniki, minister, managerji, predsedniški kandidati oz. vodje njihovih kampanj, predstavniki medijev, kreativci, trenerji razmišljanja, raziskovalci, analitiki, izkušeni govorci iz tujine in izbrani predstavniki slovenske stroke. Skupaj z Londonsko šolo za odnose z javnostmi smo pripravili tudi pol-dnevno praktično usposabljanje za upravljanje družbenih medijev in skupnosti. Ja, Preporod bo res vsebinsko in zasedbeno bogat.

Sam sem izjemno vesel, da je program (in s tem ambicije organizatorjev) pritegnil veliko zanimanje slušateljev in pokroviteljev. Prostih je le še nekaj mest, hotel je moral poskrbeti za dodatne kapacitete, pokrovitelji pripravljajo pestro obkonferenčno dogajanje. Ponosen sem, da se je ekipa uspešno pregrizla skozi goro izzivov in ima voljo do konference pripraviti še presenečenje ali dve =).

Seveda pa se ob vsem naštetem zavedam dejstva, da se s konferenco preporod pravzaprav šele osmisli. Za izgradnjo trdnejšega ugleda ter globljega zaupanja v stroko in praktike moramo še več vlagati. Predvsem v izmenjavo in prenos znanj, krepitev digitalnega razmišljanja, merljivost rezultatov – vpliv na poslovne kazalnike ter medsebojnega sodelovanja. Prav mi, komunikatorji, moramo znati dokazati, da kovačeva kobila ni prav zmeraj bosa.
******

Mitja Blagajac je podpredsednik Slovenskega društva za odnose z javnostmi.