Vzdušje v Sloveniji
je duhamorno. To kažejo tudi podatki letošnjega Evropskega
komunikacijskega monitorja : v stroki odnosov z javnostmi so prav Slovenci med
vsemi Evropejci najbolj pesimistični glede svoje poklicne prihodnosti.
Vprašanje je – seveda – zakaj? Lahko, da je cela država
zamorjena. Morda pa gre še za kaj drugega. V nedavno zaključenem Evropskem projektu za komunikacijske veščine in inovacije smo ugotovili, da so za
komunikacijske direktorje zaželene naslednje osebnostne lastnosti:
- INTEGRITETA
- POGUM IN PRIPRAVLJENOST NA TVEGANJE
- EMPATIJA, ISKRENOST, INOVATIVNOST, KREATIVNOST, UČLJIVOST IN USMERJENOST NA REZULTATE
V kolikšni meri nas te lastnosti opisujejo? Na prvi pogled
se mi zdi, da so te lastnosti v nasprotju s slovenskim narodnim karakterjem.
Zatorej je prvi korak k ozdravljenju poklicne depresije izstop iz okoljske duhamornosti.
Zadati si je potrebno tri vodila:
1. Delaj to, kar misliš, da bi moral, in misli, kar delaš
Slovenci smo ponižen in oblasti ustrežljiv narod. Delamo, kar moramo in potem za vogalom kritiziramo. To je precej bedasto početje, ki v znanjski družbi znižuje možno produktivnost, pa še vse skupaj nas dela nesrečne in nevoščljive. In ker ne delamo to, kar mislimo, delamo brezglavo. Rezultati pa so temu primerni.
Če bi slovenski praktiki odnosov z javnostmi svoje delo
opravljali z dolžno integriteto, bi ne bilo toliko naših naročnikov v zaporu
ali pa na poti vanj. Slovenijo, kakršno imamo, smo soustvarili in sami se
moramo vprašati, kako se in jo lahko spremenimo.
2. Brez tveganja ni nagrade
Slovenci smo navajeni, da se glavo, ki se dvigne nad
povprečje, reže, petelina, ki prezgodaj zapoje, pa skuha v juho. Zato se znamo
povleči v svoje doline in skriti v svoje gozdove po hribih, kjer nas drugi
pustijo pri miru; a medtem, ko se mi skrivamo, oni hodijo po glavnih cestah in
plovejo po glavnih rekah. Prav zato smo imeli takšne probleme s slovenjenjem
svojih mest (ki so dolgo bila, čeravno pri nas, tuja), prav zato smo
zaljubljeni v svoje vasi.
Če si ne bomo tudi v odnosih z javnostmi upali več, potem si
več tudi ne zaslužimo. Če bo Slovenija prihodnje leto res edina država na svetu,
ki bo še naprej gospodarsko nazadovala, potem politični, gospodarski in
družbeni voditelji pri nas niso vredni počenega groša. Mi pa jim služimo.
Zakaj? Za ljubi kruhek.
Ponižnost in malodušje nas delata zadrte. Sovražimo vse
tujce, one, ki so nam vladali, in one, nad katerimi smo se znašali mi. V svetu,
ki nagrajuje najbolj odštekane, smo izštekani. Pri nas še vedno najbolj cenimo
pridnost in poslušnost. To nas je delalo dobre tlačane in delavce, a nas pušča
povsem neprilagojene v znanjski družbi, ki nagrajuje lahkotno
igranje in voljo do zmage, ki nas poganja naprej brez zunanjih biričev.
Svet moramo čim prej začeti jemati precej manj resno, kot so
nas učili. Moramo se igrati, sprehajati, seliti, preizkušati več in igrivo
zmagovati. Ni res, da je vse okoli nas črno in da se bliža sodni dan. To so
izmišljotine za delanje pohlevnih tlačanov, ki jih moramo vreči skozi
okno. Svet je lep in naša edina dolžnost
je, da v njem uživamo in čim več užitkov privoščimo še drugim. To je vse.
Zgornja navodila so namenjena poklicnemu razvoju praktikov v
odnosih z javnostmi. Potem, ko jih ponotranjimo sami, pa jih lahko gremo
uresničevati še k našim naročnikom.
Se z avtorjem strinjate? Kako pa vi gledate na situacijo v Sloveniji?
***
Dr. Dejan Verčič je profesor za odnose z javnostmi na Fakulteti
za družbene vede v Ljubljani. Ustanovil in vodil je Slovensko tiskovno agencijo
(STA), agencijo Pristop, sodeluje pri nastajanju Portala za napredno
komunikacijsko izobraževanje (www.p4ace.eu)
in že dvajset let organizira mednarodni simpozij o odnosih z javnostmi –
BledCom (www.bledcom.com). Po novem letu
kot Fulbrightov štipendist odhaja na Dan Diego State University v ZDA.
Ni komentarjev:
Objavite komentar