ponedeljek, 14. oktober 2013

Dejan Verčič: Kako se povleči iz depresije?



Vzdušje v Sloveniji je duhamorno. To kažejo tudi podatki letošnjega Evropskega komunikacijskega monitorja :  v stroki odnosov z javnostmi so prav Slovenci med vsemi Evropejci najbolj pesimistični glede svoje poklicne prihodnosti.


Vprašanje je – seveda – zakaj? Lahko, da je cela država zamorjena. Morda pa gre še za kaj drugega. V nedavno zaključenem Evropskem projektu za komunikacijske veščine in inovacije  smo ugotovili, da so za komunikacijske direktorje zaželene naslednje osebnostne lastnosti:


  • INTEGRITETA
  • POGUM IN PRIPRAVLJENOST NA TVEGANJE
  • EMPATIJA, ISKRENOST, INOVATIVNOST, KREATIVNOST, UČLJIVOST IN  USMERJENOST NA REZULTATE


V kolikšni meri nas te lastnosti opisujejo? Na prvi pogled se mi zdi, da so te lastnosti v nasprotju s slovenskim narodnim karakterjem. Zatorej je prvi korak k ozdravljenju poklicne depresije izstop iz okoljske duhamornosti. Zadati si je potrebno tri vodila:


1. Delaj to, kar misliš, da bi moral, in misli, kar delaš   

Slovenci smo ponižen in oblasti ustrežljiv narod. Delamo, kar moramo in potem za vogalom kritiziramo. To je precej bedasto početje, ki v znanjski družbi znižuje možno produktivnost, pa še vse skupaj nas dela nesrečne in nevoščljive. In ker ne delamo to, kar mislimo, delamo brezglavo. Rezultati pa so temu primerni.

Če bi slovenski praktiki odnosov z javnostmi svoje delo opravljali z dolžno integriteto, bi ne bilo toliko naših naročnikov v zaporu ali pa na poti vanj. Slovenijo, kakršno imamo, smo soustvarili in sami se moramo vprašati, kako se in jo lahko spremenimo. 

  
2. Brez tveganja ni nagrade

Slovenci smo navajeni, da se glavo, ki se dvigne nad povprečje, reže, petelina, ki prezgodaj zapoje, pa skuha v juho. Zato se znamo povleči v svoje doline in skriti v svoje gozdove po hribih, kjer nas drugi pustijo pri miru; a medtem, ko se mi skrivamo, oni hodijo po glavnih cestah in plovejo po glavnih rekah. Prav zato smo imeli takšne probleme s slovenjenjem svojih mest (ki so dolgo bila, čeravno pri nas, tuja), prav zato smo zaljubljeni v svoje vasi.

Če si ne bomo tudi v odnosih z javnostmi upali več, potem si več tudi ne zaslužimo. Če bo Slovenija prihodnje leto res edina država na svetu, ki bo še naprej gospodarsko nazadovala, potem politični, gospodarski in družbeni voditelji pri nas niso vredni počenega groša. Mi pa jim služimo. Zakaj? Za ljubi kruhek.


3. Sprosti se, igraj in zmaguj

 Ponižnost in malodušje nas delata zadrte. Sovražimo vse tujce, one, ki so nam vladali, in one, nad katerimi smo se znašali mi. V svetu, ki nagrajuje najbolj odštekane, smo izštekani. Pri nas še vedno najbolj cenimo pridnost in poslušnost. To nas je delalo dobre tlačane in delavce, a nas pušča povsem neprilagojene v znanjski družbi, ki nagrajuje lahkotno igranje in voljo do zmage, ki nas poganja naprej brez zunanjih biričev.


Svet moramo čim prej začeti jemati precej manj resno, kot so nas učili. Moramo se igrati, sprehajati, seliti, preizkušati več in igrivo zmagovati. Ni res, da je vse okoli nas črno in da se bliža sodni dan. To so izmišljotine za delanje pohlevnih tlačanov, ki jih moramo vreči skozi okno.  Svet je lep in naša edina dolžnost je, da v njem uživamo in čim več užitkov privoščimo še drugim. To je vse.

Zgornja navodila so namenjena poklicnemu razvoju praktikov v odnosih z javnostmi. Potem, ko jih ponotranjimo sami, pa jih lahko gremo uresničevati še k našim naročnikom.


Se z avtorjem strinjate? Kako pa vi gledate na situacijo v Sloveniji? 

***

Dr. Dejan Verčič je profesor za odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Ustanovil in vodil je Slovensko tiskovno agencijo (STA), agencijo Pristop, sodeluje pri nastajanju Portala za napredno komunikacijsko izobraževanje (www.p4ace.eu) in že dvajset let organizira mednarodni simpozij o odnosih z javnostmi – BledCom (www.bledcom.com). Po novem letu kot Fulbrightov štipendist odhaja na Dan Diego State University v ZDA.
 

Ni komentarjev:

Objavite komentar