Nekoč sem dobil škatlo, malo večjo od A4, ena njena
stranica se je končala v obliki simpatične miške. V njej sem pridno odlagal ves novinarski
odpadni papir. Samo papir. Nekega dne sem opazil čistilko, ki je 'miško' marljivo
izpraznila v veliko vrečo z vsemi ostalimi smetmi.
Bil sem okolju prijazen.
Med umivanjem zob sem pred leti začel dosledno zapirati pipo. Mesece
kasneje sem izvedel, da v času mojega krtačenja zob neka velika tovarna v
prazno iztoči 20000 litrov čiste vode. Jaz pa dva.
Bil sem okoljsko ozaveščen.
Jogurtove lončke sem se dolgo privajal izpirati pred metanjem v reciklažo,
da bodo lahko nekoč material za nekogaršnji flis. Gledal sem dokumentarec, v
katerem iz giga prodajaln svetovnih trgovskih verig z buldožerji nakladajo prehranske
izdelke z embalažo vred – za na deponijo.
Bil sem trajnostno naravnan.
Na 'Pomežik soncu' sem nakazal 50 EUR za letovanje otrok, država pa je leto
kasneje ukinila subvencijo za prehrano šolskih otrok.
Bil sem dobrodelen.
Vsako jutro sem pozdravil Toneta v Miklošičevem parku, po oceni enkrat na
dva tedna sem mu dal tudi nekaj drobiža.
Bil sem dober.
Potem pa je nastopil čas plezanja po družbeni lestvi, postal sem odgovorni
urednik, in vse tisto od prej je bilo pozabljeno. Saj veste – passé, Past Tense.
Hitro sem izbral še en pridevnik, ki se je dobro podal tituli, in tako v
sodobni maniri postal družbeno odgovoren odgovorni urednik družbeno odgovornega
medija, radijskega programa.
Končno sem torej postal družbeno odgovoren!
Po shemi - odgovornost v titulo, pozdrave za Toneta v PR, ljudi v HR ali
pač v upravljanje človeških virov,
socialo pa na socialna omrežja – rezultat ni mogel biti daleč. Hitro bomo
postali vsaj družini prijazno podjetje, potem pa naprej. In vse skupaj se
utegne še dobro prodati.
Potem pa je prišla miška, ne tista s škatle za star papir, ampak ena druga,
super miška, Sapramiška! In prinesla Botrstvo…
Poslušalke in poslušalci jokajo ob radiu,
marketingarji si oblizujejo prste, vsi bi bili donatorji in botri.
Mokre sanje odgovornega urednika? Ne.
Nelagodje, malo strahu in jeza.
Nelagodje zato, ker je odziv z vseh koncev
gromozanski.
Strah zato, ker čisto 100-odstoten pa, kot nikoli,
tudi tokrat nisem, ali je namreč prav, da kot javni nacionalni radio to delamo na
tak način in ali vse delamo prav?
Jeza pa ob pomisli, kaj počno bolj poklicani od
mojih radijskih kolegov, da namreč to preprečijo ali rešijo sistemsko, ne z
radijskimi zgodbami otrok in s 30 evri od botra na mesec?
Zdrznem se ob pridevniku svojega naziva - odgovorni.
In si morda končno znam odgovoriti na vprašanje, kaj je družbena odgovornost. Da
razumem stavek razredničarke 2. a: »Zdaj
bo ena mamica otroka v šolo spet hodila iskat pred kosilom…«. Ne le, da ga kot človek razumem, ampak kot odgovorni radijski
urednik kaj tudi premaknem.
***
Mirko Štular je odgovorni urednik Vala 202 na Radiu Slovenija. Še zdaj išče
odgovor na vprašanje, kaj je družbena odgovornost in kako se jo na radiu
doseže.
Ni komentarjev:
Objavite komentar