sobota, 19. oktober 2013

Andrej Pompe: Ali lahko I FEEL SLOVENIA 'premaga' državne simbole Slovenije?



»Ne more!«, bodo rekli zagrizeni konservativci. »Seveda!«, bodo rekli optimistični strategi. »Mogoče.«, bodo rekli skeptični analitiki. »Sčasoma bo mogoče in bo nadvse koristno!«, bodo rekli vsi, ki vidijo Slovenjo kot prepoznavni biser na svetu, ki mu nič ne konkurira.

Redko kdo ve, da je I FEEL SLOVENIA (v nadaljevanju IFS) nekakšen nadomestek stavka 'Made in Slovenia' in da ni neko nadaljevanje Lipovega lista ali zamenjava za Štiri rožice. Seveda bi si vsi želeli, da bi bil uspešen kot Lipov list in da bi ne vseboval slabosti Štirih rožic. Kakorkoli, v začetku so njegove odlike prepoznali na področju turizma, kjer se je v nekaj letih odlično prijel v tujini, doma pa še orje ledino. Pred kakšnim letom ali dvema so ga začeli odkrivati še v slovenskem športu (I FEEL BASKETBALL, SP v nogometu). Dlje z njim doslej še nismo prišli, a se intenzivno dela na tem.

Najpomembnejše je spoznanje, da IFS predstavlja Slovenijo. Pomembno je tudi zavedanje njene vloge: je identifikator Slovenije, vendar ne na način kot to počno institucionalni, strogi, brezosebni (z izjemo Triglava) državni simboli. IFS je prenašalec čustev, ki se porajajo ob kakršnihkoli pozitivnih stikih kogarkoli s Slovenijo in njenimi vrlinami. Žal Slovenija v času osamosvojitve ni prepoznala priložnosti, ki jih ponujata pristopa, uporabljana v Kanadi in Švici. Kot nekakšen deus ex machina se je tako pojavil IFS, ki rešuje prepoznavnost in sporočilnost Slovenije.

IFS je tržna znamka polna emocij in sporočil. Nekatere to moti, še posebej finančno-ekonomske ali recimo znanstvene sfere. Ti se predvsem bojijo poudarjene besede LOVE. Vsi ti in še mnogi drugi  pozabljajo, da znamka komunicira s svojo simboliko in da se besede kaj hitro izgubijo v višjih in širših pomenih (kdo danes sploh še pomisli kaj pomenita besedi 'Rolling Stones'). Je pa res, da je popularizacija znamke trd oreh.

 IFS je naletel na določen odpor Slovencev, ker so ti v smislu nacionalne zavesti odklanjali uporabo angleškega jezika. S tega stališča se z njimi popolnoma strinjam, vendar moram opozoriti na drugo dejstvo, ki je za uspeh Slovenije močnejše: Slovenija je majhna, še vedno mlada država, ki si svoje mesto in prepoznavnost v mednarodni sceni še vedno išče. S pomočjo hitro prepoznavne in zapomljive simbolike nam bo hitreje uspelo. Poudarim naj še, da simbolika ne obstaja samo v vizualijah, marveč tudi v znakih utelešenem stavku. Tako se komunikacijska moč IFS še stopnjuje in vešči komunikatorji  ter vsi, ki so ponosni na slovensko poreklo, jo bodo znali izkoristiti.

Zelena je naša barva, romboid je naš konstrukt, ljubezen (pa čeprav v angleščini) je znotraj imena naše lepe dežele, v stavku se referiramo na občutke. Povejte mi še eno državo, ki je uspela najti tako originalno formulo komuniciranja. Povejte mi en dober razlog, zakaj IFS nima smisla. Ali lahko zanikate dejstvo, da se danes države morajo tržiti, če želijo pridobiti investicijska sredstva, turiste, če si prizadevajo za kulturno izmenjavo, če želijo izpostaviti sposobnost možganov, inovativnost, šport in še kaj. Če ste mnenja, da vam IFS škoduje, potem ga ne uporabljajte. Prepričan pa sem, da se ne smemo sramovati slovenskega porekla in če je temu tako, potem bodimo ponosni, da imamo »nekoga« (to je IFS), ki lahko preraste meje trženja in se preseli v simboliko identifikacije, kot je to uspelo Švicarjem in Kanadčanom. Zato ga uporabljajmo vsepovsod, kjer so pozitivne vibracije Slovenije.

Kaj pa vi menite o znamki ''I feel Slovenia''? 

*** 


Andrej Pompe je strokovnjak za znamke in znamčenje, strateške tržne komunikacije in svetovanje v okviru BrandBusinessSchool. Skrbi za odličnost komunikacij domačih in svetovno znanih tržnih znamk. Na dosedanji profesionalni poti je deloval kot tržni raziskovalec, vodja sejemske dejavnosti, direktor projektov in marketinški direktor. Leta 1991 je soustanovil agencijo Formitas ter desetletje in pol kreativno direktoroval. Je predavatelj, moderator, mentor, snovalec študijskih programov in avtor številnih strokovnih prispevkov v marketinški literaturi. Že več kot desetletje predava inovativnost in marketing na fakulteti ter višji šoli GEA College. Podpisal se je pod dve knjigi Vodnik po marketinški galaksiji ter Ustvarjalnost in inovativnost. Trenutno je zanj najbolj aktualen projekt razširitve uporabe znamke I FEEL SLOVENIA na celotnem spektru delovanja Republike Slovenije. Sodeluje z Uradom za komuniciranje RS. Znamka je doslej uspešno implementirana na področju turizma.

ponedeljek, 14. oktober 2013

Dejan Verčič: Kako se povleči iz depresije?



Vzdušje v Sloveniji je duhamorno. To kažejo tudi podatki letošnjega Evropskega komunikacijskega monitorja :  v stroki odnosov z javnostmi so prav Slovenci med vsemi Evropejci najbolj pesimistični glede svoje poklicne prihodnosti.


Vprašanje je – seveda – zakaj? Lahko, da je cela država zamorjena. Morda pa gre še za kaj drugega. V nedavno zaključenem Evropskem projektu za komunikacijske veščine in inovacije  smo ugotovili, da so za komunikacijske direktorje zaželene naslednje osebnostne lastnosti:


  • INTEGRITETA
  • POGUM IN PRIPRAVLJENOST NA TVEGANJE
  • EMPATIJA, ISKRENOST, INOVATIVNOST, KREATIVNOST, UČLJIVOST IN  USMERJENOST NA REZULTATE


V kolikšni meri nas te lastnosti opisujejo? Na prvi pogled se mi zdi, da so te lastnosti v nasprotju s slovenskim narodnim karakterjem. Zatorej je prvi korak k ozdravljenju poklicne depresije izstop iz okoljske duhamornosti. Zadati si je potrebno tri vodila:


1. Delaj to, kar misliš, da bi moral, in misli, kar delaš   

Slovenci smo ponižen in oblasti ustrežljiv narod. Delamo, kar moramo in potem za vogalom kritiziramo. To je precej bedasto početje, ki v znanjski družbi znižuje možno produktivnost, pa še vse skupaj nas dela nesrečne in nevoščljive. In ker ne delamo to, kar mislimo, delamo brezglavo. Rezultati pa so temu primerni.

Če bi slovenski praktiki odnosov z javnostmi svoje delo opravljali z dolžno integriteto, bi ne bilo toliko naših naročnikov v zaporu ali pa na poti vanj. Slovenijo, kakršno imamo, smo soustvarili in sami se moramo vprašati, kako se in jo lahko spremenimo. 

  
2. Brez tveganja ni nagrade

Slovenci smo navajeni, da se glavo, ki se dvigne nad povprečje, reže, petelina, ki prezgodaj zapoje, pa skuha v juho. Zato se znamo povleči v svoje doline in skriti v svoje gozdove po hribih, kjer nas drugi pustijo pri miru; a medtem, ko se mi skrivamo, oni hodijo po glavnih cestah in plovejo po glavnih rekah. Prav zato smo imeli takšne probleme s slovenjenjem svojih mest (ki so dolgo bila, čeravno pri nas, tuja), prav zato smo zaljubljeni v svoje vasi.

Če si ne bomo tudi v odnosih z javnostmi upali več, potem si več tudi ne zaslužimo. Če bo Slovenija prihodnje leto res edina država na svetu, ki bo še naprej gospodarsko nazadovala, potem politični, gospodarski in družbeni voditelji pri nas niso vredni počenega groša. Mi pa jim služimo. Zakaj? Za ljubi kruhek.


3. Sprosti se, igraj in zmaguj

 Ponižnost in malodušje nas delata zadrte. Sovražimo vse tujce, one, ki so nam vladali, in one, nad katerimi smo se znašali mi. V svetu, ki nagrajuje najbolj odštekane, smo izštekani. Pri nas še vedno najbolj cenimo pridnost in poslušnost. To nas je delalo dobre tlačane in delavce, a nas pušča povsem neprilagojene v znanjski družbi, ki nagrajuje lahkotno igranje in voljo do zmage, ki nas poganja naprej brez zunanjih biričev.


Svet moramo čim prej začeti jemati precej manj resno, kot so nas učili. Moramo se igrati, sprehajati, seliti, preizkušati več in igrivo zmagovati. Ni res, da je vse okoli nas črno in da se bliža sodni dan. To so izmišljotine za delanje pohlevnih tlačanov, ki jih moramo vreči skozi okno.  Svet je lep in naša edina dolžnost je, da v njem uživamo in čim več užitkov privoščimo še drugim. To je vse.

Zgornja navodila so namenjena poklicnemu razvoju praktikov v odnosih z javnostmi. Potem, ko jih ponotranjimo sami, pa jih lahko gremo uresničevati še k našim naročnikom.


Se z avtorjem strinjate? Kako pa vi gledate na situacijo v Sloveniji? 

***

Dr. Dejan Verčič je profesor za odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Ustanovil in vodil je Slovensko tiskovno agencijo (STA), agencijo Pristop, sodeluje pri nastajanju Portala za napredno komunikacijsko izobraževanje (www.p4ace.eu) in že dvajset let organizira mednarodni simpozij o odnosih z javnostmi – BledCom (www.bledcom.com). Po novem letu kot Fulbrightov štipendist odhaja na Dan Diego State University v ZDA.
 

petek, 11. oktober 2013

Organizacijska kultura: Kaj so naloge komunikatorjev in kadrovikov

 
»Teja, jaz imam samo en problem. Problem z ljudmi,« sem že večkrat slišala vodilne v različnih podjetjih.  Po navadi je sledilo nekaj v tem smislu: »Točno vem, kam mora ta firma iti, imam vizijo, vem, da bi bili lahko uspešni. Pripravili smo skrbne analize trga, reorganizacijo, eliminirali smo nepotrebne procese in uvedli sodobne tehnologije za večjo produktivnost, ampak stvari se nikakor ne premaknejo. Ljudje enostavno ne sodelujejo. Kot da bi jim bilo vseeno, ali imajo ali nimajo službe!«




Kaj je razlog, da se dobro premišljene strategije nikakor ne udejanijo v organizacijah? Kaj je tisto, kar ovira podjetje, da bi učinkovito spremenilo ali le prilagodilo svojo smer za rast  ali celo samo za preživetje? Kdo je tako močan, da ovira in celo preseže voljo vrhnjega managementa? TADA – spoznajte najmočnejšo osebnost v organizacijah - ORGANIZACIJSKO KULTURO.

Ko se ne sprašuješ več, zakaj je tako, kot je

Najkrajši opis, kaj je organizacijska kultura, je, »kako delamo stvari pri nas«. Saj veste tisto, ko vam ne pade na pamet, da bi managerja vprašali za nasvet, če česa na razumete/ne znate.

Ali tisto, ko poslušate generalnega direktorja, ko ima enega od svojih velikih govorov, in si mislite, da naj on govori, kar hoče, tukaj se ne bo nič spremenilo, ker itak vsak dela po svoje.

 Ali pa tisto, ko vam je samoumevno, da skrivate informacije pred sodelavci, ker pač vsi tako počnejo.

Seveda so to le negativni vidiki organizacijske kulture, vendar ravno takšni so razlog, da strategije padejo. Neusklajenost trdih delov organizacije (strategije, organiziranost, sistemi) z mehkimi (vrednote, znanja, odnos sodelavcev in kakovost managementa) je razlog, da se stvari ne premaknejo. Naloga strateškega kadrovskega managementa je, da usklajuje  trde in mehke dele organizacije.

In kakšno vlogo ima pri tem komunikacija? Bistveno. Brez komuniciranja se nič ne premakne, medtem ko se s shizofrenim komuniciranjem (ko iz vseh koncev organizacije prihajajo različna sporočila) zareže v organizacije cinizem in nezaupanje v management.

Kako lahko premišljena interna komunikacija pomaga HRM pri usklajevanju trdih in mehkih delov?

Organizacijska kultura je včasih učinkovita, včasih zabrede v nerelevantno obliko. Zato  potrebuje stalne revizije in prilagoditve zunanjim zahtevam in ambicijam podjetij. Glavna naloga HRM je ravno to. Brez učinkovitega komuniciranja pa ne more narediti prav veliko. Predvsem pa ne brez enotnega komuniciranja managementa.

 Kar lahko komunikatorji in kadroviki naredijo, je, da postavijo pravo zavedanje o pomenu iskrene in enoznačne komunikacije ter s svojim strokovnim znanjem pomagajo graditi funkcionalno organizacijsko kulturo.

Sledi 5 uporabnih nasvetov, kako vse skupaj začeti.
1.      Sinhronizirajte HRM prakse in ključna sporočila

Npr. neusklajenost se kaže, če komuniciramo naše vrednote, da cenimo individualne doprinose posameznikov, naš sistem nagrajevanja pa temelji na uspešnosti podjetja.

2.      Vzpostavite sistem sestankov in ga izvajajte dosledno

V okviru tega sistema management govori enako zgodbo. Na primer, če se postavi nova strategija, lahko PR pripravi kratko prezentacijo in  izobrazi management, kaj so ključna sporočila nove strategije, ter definira, na katerih sestankih je nujno, da management izpostavi dogovorjeno vsebino. HRM lahko učinkovitost komuniciranja managerjev preverja in korigira s HR orodji.

3.      Izpostavite pozitivna vedenja posameznikov

Skupaj s HRM izpostavite pozitivna vedenja posameznikov, ki gradijo želeno organizacijsko kulturo na takšne načine, ki dejansko ustrezajo okolju organizacije (npr. podelitev nagrad, ki spodbujajo tekmovalnost – denarne nagrade, statusni simboli ipd. –, so primernejša za okolja, ki delujejo v dinamičnih panogah z izredno agresivno konkurenco, medtem ko sta stisk roke in javna pohvala primerna za stabilnejša, tradicionalnejša okolja).

4.      Oblikujte treninge za komuniciranje skupaj s HRM

 HRM naj uči o učinkovitih načinih komuniciranja med managerjem in zaposlenimi, PR pa o izvedbi javnih nastopov, pisne in ustne komunikacije, kriznem komuniciranju idr.

5.      Bodite zgled!


Zakaj me ne slišiš?
Večkrat slišim, da zaposleni dobijo premalo informacij o ključnih zadevah s strani  managementa. Kljub vsej tehnologiji, intranetih, platformah za sodelovanje, reki elektronskih sporočil, korporativnim revijam ... se ključna sporočila nikakor ne prenesejo. In kadar se ne, je to simptom nefunkcionalne organizacijske kulture. Nekaj na mehkem delu enostavno ne štima.

Sicer pa mi je všeč beseda communicare – povzeto po Wikipedii pomeni posvetovati se, razpravljati o nečem, vprašati za nasvet... Kaj je to drugega kot oblikovati kulturo sobivanja?


Kako pa vi rešujete probleme organizacijske kulture?


 Teja Breznik Alfirev je direktorica Svetovanja na področju poslovnih rešitev in HR direktorica v S&T Slovenija d.d. Verjame, da si ogromno omejitev postavimo sami, tako organizacije kot celota kot posamezniki. Zato si je zadala za poslanstvo, da pomaga posameznikom in organizacijam te omejitve preseči. Več o njenem delu in o njenih razmišljanjih o managementu, vodenju zaposlenih in ... zdravi pameti najdete na povezavi.