četrtek, 30. oktober 2014

Več od lajfa, več od kampanje

Predstavitev kampanje, ki je osvojila najvišjo nagrado IABC Gold Quill Best of the Best.
"Budget je majhen, a želimo velik učinek!" so izhodiščne besede, ki pogosto pospremijo dandanašnje briefe. Prav takšne besede so pred dvema letoma pospremile brief za kampanjo, ki bi naj med mladimi vzbudila zanimanje za bančno blagovno znamko Sveta vladar Nove KBM, izziv pa je še dodatno otežilo dejstvo, da je svet bančništva mladim povsem nezanimiv, nerazumljiv in dolgočasen. Rešitev je v ustvarjalno in zabvno izkušnjo že na samem začetku vpletla na tisoče mladih, ustvarila izjemne rezultate, osvojila več kot 15 domačih in mednarodnih nagrad, ter za vedno postala del popularne kulture in src slovenske mladine, ki želi imeti Več od lajfa.

***

Petra Muth Zupanc je direktorica tržnega komuniciranja na agenciji Pristop, kjer deluje že več kot devet let. V tem času je vodila številne slovenske in mednarodne projekte, zanje pa je prejela tudi priznanja na svetovnem nivoju -  dve nagradi Gold Quill – Award of Excellence ter Gold Quill Best of the Best, šest nagrad Effie za komunikacijsko učinkovitost ter številne druge nagrade na slovenskih in mednarodnih festivalih. Pri svojem delu daje velik poudarek strokovnosti in učinkovitosti. Znanje je pridobivala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala z odliko ter nadaljevala podiplomski študij marketinške smeri, pred kratkim pa je zaključila še General Management Program na poslovni šoli IEDC na Bledu.
Tine Lugarič je diplomirani komunikolog, ki že deveto leto opravlja delo kreativca v oglaševalskih agencijah. Zadnja leta skrbi za tržno-komunikacijske zgodbe največjih slovenskih naročnikov na agenciji Pristop, za svoje delo pa je prejel več kot 60 domačih in mednarodnih nagrad. Pravi, da delo kreativca zahteva neprestano prežo za idejami, ker pa svoje delo dojema kot hobi, si raje reče, da je delohobik. Kot skejter in član mariborskega rap kolektiva Tekochee Kru velik vir kreativnega navdiha črpa prav iz urbanih kultur, red in disciplino pa s svoje 20-letne poti med borilnimi veščinami.  

sreda, 29. oktober 2014

Od desetih danes najbolj iskanih poklicev skoraj niti eden ni obstajal pred desetimi leti

NTC learning system: Ranko Rajović at TEDxNovaGorica 

Ena izmed glavnih težav v izobraževanju, večine evropskih držav, je zmanjšana raven funkcionalnih znanj. Najnovejši PISA test (iz leta 2012) je pokazal, da je vse večja razlika med evropskimi državami in državami vzhodne Azije. Pri tem moramo upoštevati, da PISA test kaže, znanje otrok po končani osnovni šoli, in da otroci, ki so testirani predstavljajo povprečno izobrazbo za njihovo narod. 
Če vemo, da bodo ti otroci ekonomsko produktivni čez 20 let, je jasno, da moramo najti rešitev in pomagati učencem, da se bodo lažje, boljše in učinkoviteje učili. Čas teče zelo hitro. Nekoč je prišlo do ''stoletnih'' odkritij enkrat na nekaj desetletij, danes pa imamo velika odkritja vsako leto ali vsak mesec. S tega vidika je jasno, da so spremembe dogajajo zelo hitro in moramo hitro ukrepati, če vidimo, da obstaja težava. Drugo pomembno dejstvo, ki kaže na to, da se moramo odzvati, je to, da od desetih danes najbolj iskanih poklicev (po seznamu Forbes), skoraj niti eden ni obstajal pred desetimi leti. To pomeni, da moramo že zdaj pripravljati otroke za delovna mesta, ki še ne obstajajo. Jasno je, da moramo spremeniti način poučevanja in da poudarek pri učenju postane povezovanje naučenega, ne pa reproduktivno znanje. Več o tem, bo povedano na predavanju o NTC sistemu učenja. 

***
Dr. Ranko Rajović je avtor programa NTC (Nikola Tesla Centra). Izvajajo ga vrtci in šole v Italiji, na Norveškem,  Romuniji, Srbiji, Makedoniji, na Slovaškem, Hrvaškem in tudi pri nas. Kot nevroendokrinolog vnaša najnovejša medicinska odkritja o možganih v pedagogiko. Kot član upravnega odbora Mense, svetovnega združenja ljudi z nadpovprečno inteligenco, pa ima dr. Rajović odličen vpogled v programe za nadarjene. Dr. Rajović bo poskušal odgovoriti na vprašanja, kaj moramo storiti, da pripravimo otroke za XXI. stoletje ter ali se zavedamo, da naše “napake” pri vzgoji lahko poškodujejo otroke in zakaj je reproduktivno učenje (lahko) napačno...

torek, 28. oktober 2014

Ko država ne komunicira z državljani, komunicirajo državljani z državo

Slovenija in sosednje države v regiji so bile v preteklem obdobju zaznavne tudi po nepričakovanih vremenskih odklonih, ki so za sabo puščali katastrofalne posledice. Primeri dobre in slabe prakse komuniciranja, ki so spremljali naravne nesreče v preteklem in letošnjem letu, so rdeča nit okrogle mize. Izziv razprave je najti odgovor na vprašanje, kaj se zgodi, ko država ne komunicira z državljani, kaj to prinaša voditeljem. Še posebej takrat, ko nastanejo izredne razmere (elementarne in naravne nesreče). So državljani pripravljeni čakati na državne voditelje, da jim pojasnijo kako se naj obnašajo, ko jim voda teče v grlo? Kaj prinaša samoorganiziranost državljanov ob katastrofi? Ali je to morda model, ki lahko odgovori na dilemo, kaj se zgodi, ko državljani stopijo skupaj? Ali se mora država tega bati, ali podpirati? Kako komunicirati, ko ni električnih in telefonskih povezav? Oranžni alarm – rdeči alarm, operativni štabi, komuniciranje z enega mesta, vse to so znana dejstva. Ali jih še poznamo? Ali je prisotnost politikov – države na terenu ob nesreči njihova propaganda, promocija, ali odkrita volja za komuniciranje z državljani, s ciljem pomoči. 

***
Udeleženci okrogle mize:

Simon Korez je tiskovni predstavnik Slovenske vojske že od leta 2002. Deset let je bil načelnik službe za odnose z javnostjo, od lani pa je vodja kabineta načelnika Generalštaba Slovenske vojske. V sestavi kabineta je tudi oddelek za odnose z javnostjo. Je diplomant podiplomskega študija Fakultete za socialno delo v Ljubljani in Londonske šole za odnose z javnostjo. 


Krunoslav Vidić je po dvanajstih letih dela v novinarstvu, nazadnje je bil dopisnik Hrvaške radiotelevizije iz Srbije, zamenjal stran in vstopil v odnose z javnostmi. Od sredine 2008 je svetovalec za odnose z javnostmi, z izkušnjami pa je postal strokovnjak za strateško komuniciranje. S formalnim izobraževanjem v družbenih in naravoslovnih vedah ter z izkušnjami iz elektronskih medijev je med drugim bil strokovni sodelavec, svetovalec in menedžer v kampanjah na lokalnih, parlamentarnih, predsedniških in znotrajstrankarskih volitvah na Hrvaškem in v regiji. Krunoslav je lastnik družbe Stratego PR savjetovanje d.o.o., trenutno pa dela kot govorec Ministrstva za delo in pokojninski sistem Republike Hrvaške. Krunoslav Vidić je predsednik SEECOM-a, član Akademije za politični razvoj ter EAPC-a in član združenja „Vjetrenjača“. Je soavtor e-knjige „Politička komunikacija na internetu“.


Dragan Močević  je podjetnik in ustanovitelj prve bosansko-hercegovske agencije za odnose z javnostmi s pisarnami v Banjaluki in Sarajevu. Pred desetimi leti je začel projekt PROACTIVE, regionalne edukativne konference o odnosih z javnostmi, kasneje pa tudi druge edukativne projekte - PR Akademija, Sarajevo PR Open, PR Club in državno študentsko tekmovanje PR Challenge. V zadnjih dvanajstih letih je vodil številne projekte s področja odnosov z javnostmi, treningov in usposabljanja s področja javnega nastopanja, odnosov z mediji, strateškega komuniciranja in online komuniciranja za domače in tuje naročnike. Trenutno je svetovalec v agenciji Prime Communications. Avtor je projekta "Družinska podjetja - steber razvoja gospodarstva", ki ga izvaja Center za edukacijo, Pro educa.





Miloš Djajić je magister umetnosti in profesor na glasbenem oddelku Akademije umetnosti v Novem Sadu, predsednik upravnega odbora Centra modernih veština in nekdanji predsednik Društva Srbije za odnose z javnostmi. Z odnosi z javnostmi in družbenim aktivizmom se ukvarja več kot 15 let. Aktivist, prostovoljec, čelist, pristaš doživljenjskega izobraževanja, bloger i zaljubljenec v družbene medije.

ponedeljek, 27. oktober 2014

Klepet ob jutranji kavi: kako sodelovati s šefom ali kdo je tu sploh šef?

Bojano in Iztoka je nekdo pred kratkim zaprosil, da preštejeta vse dosedanje šefe. V bistvu je bil eden od šefov. Je pa prosil, da seštevek povesta naprej. In sta računala. Potem sta sedla na kavo, kar bosta ponovila tudi javno. Odgovarjala bosta na množico vprašanj, pred predavanjem jih lahko postavljate tudi vi (na prss@piar.si). Nagradita najbolj izvirne. Nekaj jih ponujata že zdaj: Kaj so ključni kriteriji dobrega sodelovanja s šefi, zakaj smo komunikatorji prvi na vrsti, ko se delijo kazni, kako se izogibamo bičanju, raztezanju in trnju ter kako kupovati žavbe, masti in zeli, ki pomagajo spreminjati rdečice, modrice, rumenila in zelenila v normalno prosojno? Kdaj nam lahko pomaga nasvet in kaj je še zapisano v kartah? Kako nastajajo šefova partizanska imena in zakaj je strah iskanje skupnega imenovalca? Kdo ve več in prej in že novembra in kaj s tem početi? Kam gremo skupaj s šefi in s kolikimi še vedno govorita? Najbolj mimogredna vprašanja skozi čas šele sledijo. Ker je prihodnost stroke tudi prihodnost s šefi.


***



Iztok Verdnik je v profesionalni karieri odigral že marsikatero vlogo. V preteklem tisočletju, bolj poučeni vedo, da je bilo v začetku zadnjega desetletja, je začel kot raziskovalec. Temu je skozi leta dodajal vlogo voznika, svetovalca, ličkarja, mentorja, prodajalca, prokurista in direktorja. Po debelem desetletju dela v agenciji Pristop se je prelevil v vlogo birokrata v državni upravi, v kateri spoznaval, kateri stereotipi o državni upravi nikakor ne držijo in določal tiste, ki šele nastajajo. Na povabilo se je v nekaj minutah odločil, da ga zdaj kdo (lahko) pokliče Semenko. Iztok je v skladu z 39. členom statuta PRSS še vedno predsednik društva. Nekaj birokratskega je torej še ostalo.

Bojana Leskovar, diplomirana pravnica, novinarka (Mladina, Telex, Studio city), urednica (In,informacije iz Slovenije, tednik namenjen tujim predstavništvom v Sloveniji in našim v tujini, revija Viva, knjiga Kompendij za bivše in bodoče politike) in soavtorica priročnika in kasete ABC javnega nastopanja. S področjem odnosi z javnostmi se ukvarja od samega začetka, od takrat, ko je PR dobil domovinsko pravico v Sloveniji. Nekaj časa kot freelance, nato kot sodelavka v Pristopu. Nekateri večji projekti pri katerih je sodelovala: uvajanje nove kartice zdravstvenega zavarovanja, projekt uvajanja DDV v Sloveniji, promocija filmov Babica gre na jug, Stereotip, Evropski mesec kulture v Ljubljani. Delala je na Ministrstvu za zdravje, Ministrstvu za gospodarstvo in na Ministrstvu za kulturo, Mercatorju. Zdaj je v službi na Banki Slovenije, kot svetovalka za odnose z javnostmi.

nedelja, 26. oktober 2014

Za dva evra problemov: družbena odgovornost v javnem sektorju

Tako kot v Shakespearjevi drami se je tudi pri pobudi kulturni evro začelo dobro. Ideja je Adelina; no, od članka v Guardianu, da je treba, da te zapišejo na listo gostov za njen koncert, prispevati za dobrodelne namene, se je šišenska verzija razvila v bolj dodelano različico. Ta v Kinu Šiška pravi, da kulturni evro uvaja obvezni samoprispevek tako za liste gostov kot tudi (!) za novinarje. Vsakega se prosi, da ob vsakokratnem obisku prispeva dva evra, ki se stečeta v sklad. Na koncu leta se nabrani denar donira. Letos glasbeni skupini za snemanje prvenca, naslednje leto za sodobnoplesno predstavo ... skratka namen in začetek dobra, konec dober ... 

Z gospodarstveniki, državnimi in lokalnimi funkcionarji si nismo belili glave, in si je ni bilo treba, bodo dali za kulturo, celo, začuda ... tudi s sponzorji si je ni bilo treba. Tudi s kulturniki, ustvarjalci si je nismo, se je spobuda skorajda vsem zdela odlična. Projekt bo učbeniški piarovski primer družbenoodgovorne akcije ... A kot se zaplete pri Shakespearju, tam je to smešno, gre za komedijo, se je zapletlo tudi pri kulturnem evru, ko smo ga predstavili medijem, a v silno tragedijo. Da ne bo preveč krivično, kar nekaj urednikov in novinarjev je kulturni evro podprlo, takoj, brez pomislekov, kot bi tako moralo že od nekdaj biti. Za tragedijo so pobudo označili tisti novinarji, ki so menili, da smo jim vzeli eno od njihovih neodtuljivih pravic, da bodo za svoje delo morali plačati, so si tolmačili. Izkoristili so svoj položaj medijskih delavcev, 10 dni nas vlačili po zobeh in papirju in spletu in ekranih, prijavili na tržni inšpektorat, označevali za grobarje slovenskega kulturnega novinarstva, celo bojkot nekaterih medijev nam je grozil ...

Pa se je strast čez kakšen mesec polegla. Kot pri velikem dramatiku se je začel delati red in se je začelo delati prav. Večina kulturnih upornikov se je izkazala za profesionalce, spet prihajajo na koncerte, predstave ... tista dva evra dajo nekateri iz svojega žepa, drugim jim ga (hja ...) povrnejo delodajalci. Projekt pa se lepo razvija, brez piarovskega napihovanja, to ni bil niti namen, čeprav smo nehote in kljub grožnjam dobili na desetine medijskih pojavitev. Denar se zbira in čez dva meseca bo ena od nadarjenih slovenskih glasbenih skupin začela razmišljati o svojem prvencu. Takrat bo po medijih morda spet završalo. Upam, da le v pozitvnem smislu ... ali kot se z odobravajočim aplaudiranjem konča Shakespearjeva drama, upam, da bo tudi v Kinu Šiška publika na promocijskem koncertu ob novem albumu z aplavzom sporočila, da je bila Adelina podbuda iz Guardiana prava.


***


mag. Uroš Bonšek, slovenist, ki je slaba tri leta dela v oglaševanju zamenjal za kulturni piar. Centru urbane kulture Kino Šiška, kjer dela od njegovega ponovnega rojstva leta 2009, vsako leto priskrbi 8 tisoč medijskih objav in nekaj tisoč novih sledilcev na družbenih omrežjih. Doslej ima za sabo promocijo že več kot 1300 dogodkov. Ne mara zastonjkarske kulture, novinarskih konferenc in nepismenih ljudi. Po končanem magisteriju je denar namesto za šolnino za doktorat porabil za cestno kolo. Od takrat naprej ima kolesarstvo raje kot kulturo.